Petzold je v Tranzitu, idejo zanj je, kot je povedal po projekciji, razvil s pokojnim prijateljem in sodelavcem, režiserjem Harunom Farockim, aktualiziral roman Anne Seghers in mu primešal še malo kultne Casablance.
Zgodbo knjižne predloge o političnem beguncu, ki želi v ZDA, Petzold prestavi v sodobni Marseille. Pretresljive so vzporednice iz časa nacizma in begunska problematika, kar je, se zdi, Petzoldova filmska metoda soočanja z zgodovino. Sam, kot je povedal, sovraži zgodovinske filme, »ljudi v starih avtomobilih, v starih oblekah in z brki«, takšni prizori se mu zdijo, kot da bi jih vzeli iz muzeja. Ko je zgodbo Seghersove iz časa druge svetovne vojne prestavil v sodobni čas, je z olajšanjem ugotovil, da deluje.
Petzold se je nacizma in soočanja Nemcev z lastno zgodovino zelo metaforično lotil v filmu Phoenix (2014), v katerem je, kot prej že v več drugih, ponovno zasedel nemško divo Nino Hoss. Ona odigra preživelo žrtev koncentracijskih taborišč, ki ima zmaličen obraz. Po plastični rekonstrukciji se vrne nazaj v družbo, k možu, ki je ne spozna in ki jo je morda celo izdal nacistom.
Phoenix, ki je metafora za povojno rekonstrukcijo identitete, je za Petzolda predstavljal poseben izziv. Pravi, da "v njem ni želel uporabiti zabitega, zatohlega zvoka, temveč odprto okno, skoti katerega se slišijo hrup in zvoki mesta, zaradi česar se zavemo, da se po katastrofi življenje nadaljuje. Ker duh preneha biti duh, ko je obkrožen z življenjem. Če je vse okoli nas strašljivo, se strah razblini," je prepričan režiser.
Petzold se na Liffu predstavlja še s filmi Notranji mir (2000), Duhovi (2005), Yella (2007), Jerichow (2008) in Barbara (2012). V Barbari in Yelli tematizira nekdanji Vzhodno in Zahodno Nemčijo, ki pa ju razume nekoliko drugače kot nekateri njegovi kolegi. Zahod ni nujno življenjski cilj, poln blagostanja, ampak duhovno izpraznjena pokrajina z eno in edino transcendenco, kapitalom. Režiserjevi starši so še pred njegovim rojstvom zapustili takratno Nemško demokratično republiko (NDR) in šli na Zahod, sam pa pravi takole: »V nekdanji NDR sem snemal svoje zadnje filme in tam sem občutil nekakšno domotožje. Ne vem, od kod je to občutje prišlo.«
Številni filmski kritiki so bolj ali manj uspešno iskali skupne točke zelo prodornih nemških režiserjev, ki delujejo zadnjih 20 let. Mednje med drugim sodijo Thomas Arslan, Angela Schanelec, Christoph Hochhäusler in Valeska Grisebach in za njih se je uveljavil izraz berlinska šola, čeprav nekateri med njimi nimajo z Berlinom prav nič: niso se tam rodili, niso tam živeli in niso tam študirali.
Kljub vsemu je na koncu obveljalo, da vsaj večino pripadnikov berlinske šole pogosto družijo dolgi kadri in okleščen dialog, na vsebinski ravni pa teme iz polpretekle zgodovine, ki se jih lotevajo na svoj način - postavljanje političnih vprašanj ni nujno povezano z ustvarjanjem eksplicitno političnih filmov. Petzold ta del berlinske šole vsekakor podpiše.
