Njene težave z ledvicami so se začele dve leti pred njihovo odpovedjo, pripoveduje Viktorija Bombek iz Svete Trojice pri Lenartu. Zdravniki so eno ledvico odstranili, a se je stanje še poslabšalo. Dializo je začela leta 1988: trikrat na teden po štiri ure.
»V torek, četrtek in soboto zjutraj je moja izmena,« je povedala. »Zjutraj vstanem pred pol peto, ob 5.10 moram biti pripravljena, saj je pred vrati voznik, ki me pelje na dializo v Maribor.« Na vprašanje, kako je prenašala to življenje 30 let, drobna gospa preprosto odgovori: »Človek se vsega navadi, mora se. Odhod na dializo moraš vzeti tako, kot da greš v službo.« Je slepa, odvisna od svojcev in zdravstvenega osebja, domače okolje pa kar dobro obvladuje, je povedala.
V začetku novembra letos je praznovala 30 let zdravljenja s kronično hemodializo. To so v UKC Maribor zaznamovali s priložnostno slovesnostjo v dializnem centru. »Taka dolžina zdravljenja je redka. Večina bolnikov žal ne dočaka take dobe zdravljenja,« je povedal izredni prof. dr. Robert Ekart, vodja oddelka za dializo. Povprečna starost, ko bolniki začnejo dializno zdravljenje, je pri nas nad 65 let, kar pomeni, da več desetletij dolge dobe zdravljenja najbrž ne bodo dočakali. Bombkova je po njegovih besedah tako daleč prišla ne samo zato, ker je odpoved ledvic doživela kot mlada oseba, pač pa tudi zato, ker se je držala navodil o dieti in omejitvi uživanja tekočine, saj je to pri tej bolezni neizogibni del zdravljenja.
Najhujše so dietne omejitve
»Najhujše so omejitve pri hrani in pijači, saj je veliko prepovedi. Dializni bolniki ne gredo več na vodo in pozna se vsak deciliter, ki ga spiješ,« je ob tem povedala Bombkova. »Moraš se vdati, spoštovati navodila in se jih držati, potrebna je disciplina. Če te ob tem še kdo spodbuja, kar gre. Z dializo ni konec vsega. Človek mora biti zadovoljen, saj je to pogoj, da lahko živiš.«
Je ena od 151 bolnikov, ki se v odseku za dializo UKC Maribor zdravijo z dializo. Končno odpoved ledvic zdravijo na tri načine: s hemodializo, peritonealno dializo in presaditvijo ledvice umrlega ali živega darovalca. Nobena od treh metod žal ne pomeni ozdravitve in bolezen človeka spremlja do konca življenja. V mariborski bolnišnici so prvo hemodializo izvedli aprila 1974, prihodnje leto bodo praznovali 45 let delovanja odseka za dializo. Večina dializnih bolnikov v UKC Maribor se zdravi s hemodializo, 24 pa s peritonealno dializo, mlajšo obliko dializnega zdravljenja.
Če je pacient mlajši, je bolje, da zdravljenje začne najprej s presaditvijo ledvice, ko ta odpove, pa preide na druge metode zdravljenja, je pojasnil Ekart. »Pacientom, za katere menimo, da so primerni za presaditev, ponudimo to možnost zdravljenja. Ta metoda omogoči najdaljše preživetje bolnikov s končno odpovedjo ledvic, ni pa primerna za vsakega človeka.« Na presaditev lahko bolnika pripravijo in tudi operirajo že pred odpovedjo ledvic, če se zanj dovolj hitro najde ustrezni darovalec. Večina bolnikov v Sloveniji zdravljenja sicer ne začne s presaditvijo, ampak z eno od metod dialize. Za dializo čakalnih dob ni, saj je to nujno zdravljenje. Če bolnik želi presaditev ledvice, pa mora na čakalni seznam. V povprečju čakajo na presaditev od enega do dveh let.
Gospa Bombek se za presaditev ledvice ni odločila. »V 90. letih so bile možnosti za presaditev ledvice zelo omejene, zdaj pa sem že stara,« je povedala. »V 30 letih sem postala del tukajšnjega kolektiva, skoraj bom prišla v penzijo,« se je pošalila. Dr. Ekart pa jo je spomnil, da je s 65. letom starosti izpolnila pogoj za tako imenovani seniorski program, ko starejšim bolnikom presadijo ledvico manj idealnih umrlih darovalcev. Take ledvice sicer bolnikom služijo manj časa, a zato na presaditev ne čakajo dolgo.
Bolniki sami izberejo metodo zdravljenja
»Končna odpoved ledvic je bolezen, ki jo moraš spoštovati. Če jo spoštuješ, lahko normalno deluješ,« je predsednik Društva ledvičnih bolnikov Lilija Maribor Aleksander Trnjar opisal svoj pogled na bolezen, ki je zadela tudi njega. Pri nefrologih se je začel zdraviti pred štirimi leti, že po dobrem letu pa se je ob napredovanju bolezni znašel pred odločitvijo, kakšno dializo bo izbral. Na oddelku za dializo izvajajo v sodelovanju z nefrološkimi ambulantami v pomoč bolnikom poseben izobraževalni program. Medicinske sestre bolnikom in svojcem predstavijo vse možnosti zdravljenja, bolniki pa imajo dovolj časa, da se odločijo, kaj je zanje najprimernejše. Trnjar se je odločil za peritonealno dializo. »Težava pri hemodializi je, da si vezan na bolnišnico in moraš čas med dializo odležati. Peritonealno dializo pa bolnik dela sam na svojem domu,« je pojasnil. To dializo lahko bolnik izvaja čez dan ali pa se, kot Aleksander Trnjar, zvečer priključi na stroj, ki dializo izvaja čez noč in je čez dan prost.
Po besedah Roberta Ekarta uporabljajo že tudi nov aparat za avtomatsko peritonealno dializo, ki omogoča online stik med bolnikom in bolnišnico, tako da lahko zdravstveno osebje z računalniškim programom preveri, kako poteka zdravljenje.
