»Je to resnično življenje? Je to le fantazija?« se začenja ena najznamenitejših pesmi skupine Queen Bohemian Rhapsody, po kateri je dobil naslov biografski film o njenem frontmenu Freddieju Mercuryju. Odgovor, ki ga dajejo filmski kritiki in glasbeni poznavalci, je, da je film bolj fantazija, a se oboževalci glasbe Queenov ne pustijo motiti, saj je v filmu ne manjka. Z njim sta zadovoljna tudi kitarist in bobnar skupine Brian May in Roger Taylor, ki sta Mercuryja spoznala že v 60. letih med študijem na umetnostni fakulteti v Londonu ter aktivno delala tudi pri filmu.
Film za množice, kot je bila za množice glasba
»Zavedala sva se, da imava en poskus in da bo to, če tega ne bova storila midva, storil nekdo drug slabo,« je pred začetkom produkcije dejal May, ki je takrat napovedal tudi, da se ne bodo izognili nobeni od Freddiejevih plati in da bodo poskušali sliko izkristalizirati tako, da ga bodo razumeli vsi na svetu. Takšna, vsem privlačna, čeprav po besedilih včasih nerazumljiva in po žanru nedoločljiva, je bila tudi glasba skupine Queen. »Hočemo, da bi bili všeč široki množici ljudi, ne samo delčku. Biti želimo brezmejni, želimo doseči vse,« je leta 1976 na krilih četrtega albuma A Night at the Opera, na katerem je tudi šestminutna Bohemian Rhapsody, izjavil Mercury in že takrat dokazal, da je Queen skupina za množice, čeprav ta včasih sploh ne ve, o čem poje njen pevec. Bohemian Rhapsody, Freddiejeva fantazijska mešanica, ki jo je publika sprejela veliko bolje od kritikov, je namreč dosegla vrhove lestvic v Veliki Britaniji in ZDA, med hiti pa je pristala še vrsta drugih komadov, ki so se nakopičili v dveh desetletjih njihovega ustvarjanja, v katerih so izdali 18 albumov.
Biografski film, ki se osredotoča na Mercuryjevo odrsko karizmo in njegovo glasbeno ustvarjanje, vzbuja čustva in zabava. Koliko se filmu pozna to, da je med snemanjem nastalo nekaj težav, pa je bolj vprašanje v smislu, kaj bi bilo, če bi bilo. Vsekakor mu ne moremo šteti v minus glavnega igralca Ramija Maleka, ki je v vlogi Mercuryja zamenjal komika Sasho Barona Cohena. Cohen je odstopil od projekta tri leta po tem, ko je privolil v sodelovanje, »zaradi kreativnih sporov« z Mayem in Taylorjem. Enako do konca ni zdržal ameriški režiser Bryan Singer, ki so ga odpustili, ker je izpustil več snemalnih dni, zraven pa se je redno prepiral z Malekom. Na koncu je režijo prevzel Dexter Fletcher, ki pa krivde za pomanjkljivosti filma, za katerega je scenarij napisal Anthony McCarten (Najtemnejša ura, Teorija vsega), ne more nositi sam.
Neresnice in resnice
Kaj filmu pravzaprav zamerijo kritiki? Predvsem to, da se ne ukvarja dosti z Mercuryjevo istospolno usmerjenostjo in njegovim življenjskim slogom, ter da obdobje, ko je zbolel za aidsom in umrl zaradi pljučnice, tako rekoč popolnoma izpusti. Nekaj dejstev je film tudi priredil. Tako Freddie Mercury v njem zaradi dramatičnega učinka že pred legendarnim Live Aidom leta 1985 članom benda pove, da ima aids, čeprav so mu ga v resnici diagnosticirali šele dve leti pozneje, drugačen je bil v resničnem življenju tudi razhod med njim in njegovim osebnim menedžerjem in ljubimcem Paulom Prenterjem.
V filmu, v katerem je popolnoma verodostojno skopiran celotni 20-minutni nastop Queenov na Live Aidu, pa je kljub kritikam tudi veliko resnice. Freddie Mercury se je res rodil v Zanzibarju kot Farrokh Bulsara, a je dokaj hitro spremenil ime, nato pa še priimek, po drugi strani pa si je bal dati popraviti zobe. Imel je namreč štiri dodatne zadnje zobe in je verjel, da ima zato večji glasbeni razpon, zaradi česar se jih ni dotikal, čeprav ni imel idealnega nasmeha. Najbolj zanimivo od vsega pa je, da je bil, čeprav je bil gej, od vseh ljudi najbolj navezan na svojo prvo in edino zaročenko Mary Austen. Z Austinovo sta se spoznala na začetku njegove glasbene kariere in ga je nekaj časa celo finančno podpirala, razšla pa sta se ravno v letih, ko je postal svetovna zvezda. »Vsi moji ljubimci so me spraševali, zakaj niso mogli zamenjati Mary, a je bilo to enostavno nemogoče. Edini prijatelj, ki ga imam, je Mary in nočem nikogar drugega. Zame je bila ona žena. Zame je bil to zakon. Verjameva drug v drugega in to mi je dovolj,« je o njej povedal leta 1985. Ko je umrl, pa je to, koliko mu pomeni, pokazal tudi s tem, da ji je zapustil večino svojega premoženja. In to kljub temu, da je zadnjih sedem let živel z ljubečim partnerjem Jimom Huttonom, ki se je nato tako kot on okužil z aidsom.
