Nekateri slavijo in se spominjajo, drugi bentijo, nekateri zažigajo spominčke. Joe Corré, modni oblikovalec in lastnik trgovin ter blagovne znamke spodnjega perila Agent Provocateur, je bil prejšnjo soboto kristalno jasen: na ladjici, ki je plula po Temzi, je zažgal vso pankovsko dediščino, ki mu jo je zapustil njegov slavni oče, menedžer in ustanovitelj pankovskega benda Sex Pistols, pokojni Malcolm McLaren. McLarnova dediščina naj bi bila vredna okoli pet milijonov funtov ali šest milijonov evrov, ne ravno rosno mlad dedič, ki je seveda tudi sin najpomembnejše angleške modne oblikovalke Vivienne Westwood, pa je za svoje piromansko dejanje navedel množico razlogov. Predvsem ga je zmotilo letošnje vsesplošno londonsko, pa tudi širše angleško praznovanje 40. obletnice panka. Tudi zaradi tega se je oblikovalec odločil, da bo dediščino, v kateri so bile stare plošče, obleke, plakati, značke in mnoge druge relikvije, zažgal natančno 26. novembra, ko se je ob izidu prve plošče Sex Pistols Anarchy in the U.K. uradno rodil angleški pank. »Mnogi so zelo zaskrbljeni zaradi vrednosti vseh teh spominkov, a čas je, da spregovorimo o vrednotah. Pank je zagotovil možnost oblikovanja prihodnosti za generacijo, ki je bila brez nje. Ni šlo za zaupanje medijem. Ali politikom. Šlo je za to, da vsak sam raziskuje, kaj je resnica. Pank ni bil nikoli mišljen tako, da bi bil nostalgičen, ne morete se ga naučiti na delavnici v londonskem muzeju,« je povedal Corré, medtem ko so na Temzi zgorele tudi lutke Davida Camerona, Borisa Johnsona, Therese May in Georga Osborna. Res zanimivo je, da je 40. obletnico panka podprla celo sama kraljica Elizabeta II., ki je bila simbol tega, proti čemur se je pank v sedemdesetih najbolj upiral, kar je po mnenju Corréja dokaz, da je pank postal kot McDonald's, da je »establišment privatiziral in kastriral pank«. Toda – ali ni Joe Corré pripadnik istega establišmenta? Slavni sin še slavnejšega očeta je človek, ki si lahko privošči zažgati in izgubiti šest milijonov, še posebej če vemo, da njegovo bogastvo ocenjujejo na okoli 40 milijonov funtov! Še več – takšni spektakli za medije in ljudstvo so gotovo dobra reklama za prodajo njegovega spodnjega perila. In tudi zato se zdi povsem razumljiva izjava pevca Sex Pistols Johnnyja Rottna oziroma Johna Lydona, ki je Corréja označil za sebičnega, pofukanega strokovnjaka za spodnje perilo, za katerega bi bilo bolje, da bi kolekcijo zgodovinsko pomembnih predmetov prodal in denar daroval v dobrodelne namene.
Kantavtor in novinar, ki je prvi videl Sex Pistols
Pustimo ob strani Corréjevo zažigalno akcijo in se vprašajmo, kako to, da so ravno leto 1976 v Veliki Britaniji označili za rojstni dan, za prvo leto panka. V Sloveniji se zdi za takšno vprašanje najbolj pristojen Andrej Šifrer, znani kantavtor in popevkar, v tistem času pa tudi novinar Stopa in Mladine ter glasbeni opremljevalec takrat kultne, zdaj pa že zelo pozabljene oddaje Rock'n'roll v vsako slovensko vas. »Tridesetega avgusta 1976 sem bil na koncertu Sex Pistols v 100 Club v Londonu. Predskupini sta bili za tiste čase neznani, zdaj pa legendarni skupini The Clash in Buzzcocks. Ko smo prišli v klub, ni bilo nikjer nobenega stola, zato smo jih poiskali sami in si jih postavili tako, da bi lahko sedeli v prvi vrsti. Potem pa je do nas prišel lastnik, ogromen človek, in nam rekel, da verjetno ne vemo, na kakšen koncert smo prišli, da ne vemo, kaj je to. Da tukaj ne bo stolov. Predlagal je, naj se umaknemo ob steno in opazujemo, kaj se bo dogajalo,« razlaga svoje prvo srečanje s pankom Šifrer, ki je bil prepričan, da se ne bo zgodilo nič posebnega. Pa se je. Na odru so bili najbolj znani pankovski bendi, med publiko je bila Siouxsie Sioux, ki je imela kasneje bend Siouxsie and the Banshees, z nalepko svastike na vrhu roke. Med publiko je bil Sid Vicious, kasnejši basisti Sex Pistols, ki se je stepel in potem naokoli hodil ves krvav.
»To je bila prava, nepokvarjena, originalna scena. To so bili otroci. Na koncertu je bila tudi Vivienne Westwood, ki je oblačila tako glasbenike kot občinstvo. Ta scena je privabila novinarje,« se spominja Šifrer in namiguje na članek, ki je izšel v glasbeni reviji New Musical Express (NME) poleti 1976: »Don't look over your shoulder, Sex Pistols are coming.« Članek je izšel v času, ko Sex Pistols niso imeli niti male plošče. »Kasneje sem govoril z novinarjem Stevom Turnerjem, podpisanim pod ta članek, ki je dejal, da je šlo pri Sex Pistols za surovo energijo. Da se muzike sicer ne sliši dosti, je pa veliko energije. V pravem času so bili mladi,« je prepričan Šifrer, ki angleški pank na čelu s Sex Pistols vidi kot trikotnik med pevcem in ustvarjalcem Johnnyjem Rottnom, menedžerjem Malcolmom McLarnom in njegovo spremljevalko, modno oblikovalko Vivienne Westwood, ki je ponudila modo in za vedno spremenila svet. »Dodala je formo, onadva pa vsebino. V neki trgovini na King's Road so se stvari spremenile za vedno.«
V začetku pank še ni bil zanimiv za veliki kapital
Poleti 1976 so Sex Pistols igrali v zasedbi pevec Johnny Rotten, kitarist Steve Jones, bobnar Paul Cook in basist ter pisec večine glasbe Glen Matlock, ki ga je kasneje zamenjal kontroverzni Sid Vicious. In v tej zasedbi jih je videl tudi Šifrer, ki je v tistem času glasbeno opremljal radijsko oddajo Rock'n'roll v vsako slovensko vas (v kateri so pri nas prvič zavrteli Sex Pistols). Šifrer meni, da je bil Matlock, ki velja za avtorja komadov, preveč melodičen in premalo pripravljen na reze, ki so sledili. In rezi v takratni rock so seveda sledili. »Sex Pistols so bili antipop. Če je popularna glasba zadela popularne ljudi, so oni hoteli biti osovraženi. Konec koncev je šlo tudi za upor proti socialnemu razslojevanju v Veliki Britaniji. Zato je bil pank gibanje, to pa je pomenilo, da ni treba, da si glasbenik, da lahko nekaj narediš. Bolj kot glasba je bilo pomembno stališče.« Po Šifrerjevem mnenju je glasba stopila v ospredje šele čez nekaj let z novim valom. Leto 1976 pa je bilo leto pank bendov in neodvisnih založb, vsak teden je bilo v glasbenih časopisih omenjeno ime novega benda, ki ga je bilo nujno treba poslušati. Po drugi strani pa je leto 1976 pomembno tudi zato, ker pank še ni bil zanimiv za veliki kapital. O kapitalu se je začelo govoriti kasneje, takrat, ko so The Clash podpisali pogodbo, da bodo snemali plošče za založbo CBS. Res je, da so z velikimi založbami podpisovali pogodbe tudi Sex Pistols, a jih je založba EMI hitro nagnala, takoj po prvi mali plošči.
Anarchy in the U.K. je prva plošča Sex Pistols, ki je izšla 26. novembra 1976 in naslednje leto tudi na pravzaprav edini uradni veliki plošči Never Mind the Bollocks, Here's the Sex Pistols. Mala plošča je bila izdana pri veliki založbi EMI, ki pa je pogodbo s kontroverznim kvartetom prekinila že nekaj tednov kasneje, 6. januarja 1977. V komadu so uporabili značilen kitarski zid, ki je sicer podlaga večine komadov tega londonskega benda, besedilo pa kljub svoji dvoumnosti jasno nakaže smernice, ne samo Sex Pistols, ampak celotnega pankovskega gibanja: Jaz sem antikrist / jaz sem anarhist / ne vem, kaj hočem / a vem, kako bom to dobil…« Seveda gre za razglas angleškega panka, za oris stanja na Otoku, kjer je bila socialna situacija mladih brezupna, da o državljanski vojni niti ne govorimo. Malcolm McLaren, menedžer skupine, je izjavil, da v skladbi k orožju pozivajo mulci, ki verjamejo, da so jim ukradli rokenrol. »Gre za stališče (statement) popolne neodvisnosti,« je izjavil McLaren.
Veliki pok in čiščenje terena
V naših krajih je bil prvi promotor in ideolog panka Igor Vidmar, ki je deloval na Radiu Študent in organiziral pankovske, kasneje pa tudi novovalovske koncerte, predvsem v Ljubljani. Vidmar meni, da ni tako pomembno, katero leto, katera plošča ali kateri koncert se šteje za rojstvo panka. »Leta 1976 so imeli Sex Pistols prve koncerte, a je to leto pomembno za Angleže, za nas pa leto 1977. Glavni 'šus' je bil tudi v Angliji leta 1977, ko so Sex Pistols izdali ploščo God Save the Queen. Za Američane je pomembno leto, ko so nastali Ramones ali nekaj let kasneje Dead Kennedys. V vsakem primeru sta gibanje in svetovni fenomen nastala potem, ko so Sex Pistols naredili 'štalo' v Angliji,« meni Igor Vidmar. Prepričan je, da so Britanci ustvarili »big bang«, veliki pok, ko v začetku ni bilo nič, nato pa je šlo na vse strani. Šlo je za Sex Pistols in potem Clash, kot ožji pomen panka, iz katerega je vse nastalo, se razvejalo, ker je bilo prelomno. »Počiščenje terena, na neki način, kulturno-glasbena hegemonija prejšnjih zvrsti – metala, simforoka, posthipijevske muzike – je bila presekana. In to je sprostilo kreativne sile in domišljijo. Pred tem si moral biti fin glasbenik, moral si paziti na produkcijo, moral si biti resen, skladbe so bile dolge, ali pa si bil metalec in kot tak spet v nekem klišeju. Pank je razbil vse to, te predstave, vsak si je lahko postavil svoja pravila,« se spominja Vidmar in opozarja, da je prva velika plošča Sex Pistols, zanimivo, izšla šele tri tedne po prvem koncertu naših Pankrtov, jeseni leta 1977. Jasno, ne gre pa pozabiti, da so imeli Sex Pistols pred tem nebroj živih nastopov, škandal v televizijskem nastopu z Billom Grundyjem, kjer so skupaj s svojimi oboževalci preklinjali v popoldanskem terminu, leta 1977 pa so ob srebrni obletnici vladanja kraljice Elizabete II. posneli skladbo God Save the Queen, ki je kljub različnim prepovedim postala uspešnica, eden najbolj prelomnih komadov v zgodovini rock glasbe.
Ob vsem tem se je treba vprašati, kako in zakaj se je v tistih letih ob novi muziki zgodilo tudi celo gibanje. »Vsak mlad posameznik, ki živi v eni najbolj kapitalističnih in tradicionalno liberalističnih držav, Veliki Britaniji, ima svoj socialni kontekst, vprašanje je le, koliko to vpliva nanj. Dogma je, da so možnosti neomejene, izobrazba ni problem, a to sta zgolj ideologija in mit,« razlaga Vidmar, ki je prepričan, da ima pank globoke korenine v socialnem statusu mladih Angležev. Po njegovem mnenju so bili Sex Pistols del delavskega razreda. In potrebovali so nekoga bolj izobraženega, bolj izkušenega, da so se lahko zgodili. Jasno, beseda gre o Malcolmu McLarnu, ki je bendu pomagal, da so iz čistega subproletarskega filinga uprizorili več kot zgolj pub rock ali rokenrol. Po drugi strani pa bi bil zgolj McLaren veliko premalo: »Prišlo je do spoja ideje in želje po realizaciji ideje. McLaren sam nikoli ne bi naredil takih škandalov. Imel je idejo. Naletela je na odziv, seme je padlo na plodna tla. Stvari se morajo zgoditi ob pravem času. Moral se je zgoditi anarhoiden izpad, 'fizično nasilje', pljuvanje, nasilni ples. To ni bil več samo rokenrol, to je bila njegova subverzija. Moralo je priti do te politično-moralne provokacije, zgražanja javnosti, moralne panike, ki so jo povzročili Sex Pistols. Podžigal jo je McLaren, izvedli pa so jo oni.« Da ne bi govorili samo o genialnosti Malcolma McLarna, je treba vedeti, da so besedila, ki so dvignila na noge najprej Otok, potem pa preostale dele sveta, delo članov benda. God Save the Queen je še vedno aktualen, redko provokativen tekst: Bog reši kraljico / in njen fašističen režim, / delajo vas bedake, / potencialno vodikovo bombo, je z odrov in gramofonov renčal svoje stihe Johnny Rotten.
Če se vrnemo k obletnicam, bo za mnoge, tudi za Slovenijo, verjetno celo bolj zanimivo leto 2017, saj so se leta 1977 za zgodovino panka in zgodovino popularne glasbe na splošno zgodile mnoge pomembne reči. Omenili smo malo ploščo God Save the Queen, ki so jo izdali Sex Pistols 27. maja, omenili smo oktobrski album Sex Pistols Never Mind the Bolocks, Here's the Sex Pistols. Leta 2017 se bomo spominjali tudi 40. obletnice, ko je EMI prekinila pogodbo s Sex Pistols zaradi nesramnega obnašanja v Grundyjevi oddaji na ITV, aprila so izdali svojo prvo veliko ploščo The Clash in, jasno, naslednje leto se bo praznovalo 65. obletnico vladanja angleške kraljice. Za lokalno uporabo, za tiste, ki ne morete po poteh v London, je treba še enkrat povedati tisto, na kar opozarjajo celo plakati. Leta 1977 so v ljubljanski gimnaziji Moste nastopili Pankrti. Pa ne bomo končali s slovenskimi obletnicami. Na začetku smo se spomnili Joa Corréja, ki je prejšnjo soboto ob 40-letnici panka zažgal pet milijonov funtov vredno pankovsko dediščino svojega očeta. Ne gre pozabiti, da je isti človek leta 1994 podobno robo prodal na trgu in zaslužil toliko, da je lahko začel s poslom. Saj veste, kaj prodaja, seksi žensko spodnje perilo.
