Prebivalci francoske kolonije Nova Kaledonija na južnem Pacifiku, torej na povsem drugem koncu sveta, kot je Francija, so na referendumu, ki se ga je udeležilo 80 odstotkov od 175.000 volilnih upravičencev, zavrnili neodvisnost, in sicer s 56,4 odstotka. Rezultat je pričakovan, saj je med prebivalci otočja samo še 40 odstotkov avtohtonih, to so Kanaki, in še med njimi so mladi pogosto proti neodvisnosti. Za neodvisnost pa je bilo veliko neevropskih priseljencev in potomcev mešanih družin. Brez nekaj požganih avtomobilov tudi tokrat ni šlo, a vsekakor je ta francoska kolonija, za kar velja po kriterijih OZN, daleč od krvavih nemirov v 80. letih.
Francija je zadnjič izgubila kolonijo leta 1980, ko se je odcepilo otočje Vanuatu, ki leži blizu Nove Kaledonije. Prav sedanje velike gospodarske težave Vanuatuja so bile pomemben argument nasprotnikov neodvisne Nove Kaledonije.
Zaloge niklja povečale zanimanje
Nova Kaledonija, ki je malo manjša od Slovenije, je postala francoska kolonija leta 1853. Francoski kolonisti so tam odkrili 3000 let staro melanezijsko civilizacijo, ki je bila povsem ločena od zahodne. Število avtohtonih Kanakov se je potem v letih od 1866 do 1921 zaradi evropskih bolezni in francoskih pokolov ob uporih zmanjšalo s 45.000 na 27.000. Francozi so si prilaščali njihovo zemljo in jih potiskali v rezervate.
Zanimanje Francozov za otočje se je povečalo v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so na njem odkrili velike količine niklja. V 70. letih se je med Kanaki uveljavilo separatistično gibanje. Konflikt se je zaostril v 80. letih, ko so Kanaki postavljali barikade. Leta 1988 so celo ugrabili 27 žandarjev, posredovali so specialci: 21 je bilo mrtvih, od tega 19 Kanakov. A kmalu nato je prišlo do dialoga. Sklenjen je bil dogovor o razpisu referenduma o neodvisnosti in o ukrepih, ki naj bi izboljšali življenjski standard Kanakov. Vendar je še danes med njimi in veliko bogatejšimi evropskimi priseljenci velik prepad. In medtem ko so po drugi svetovni vojni tri pomembna francoska prekomorska ozemlja dosegla status departmaja, to še danes zaradi separatizma Kanakov ne velja za Novo Kaledonijo. Nekateri francoski analitiki pa se pri referendumu v Novi Kaledoniji predvsem bojijo, da bi tak referendum izsilili korziški nacionalisti.
Na prekomorskih ozemljih se ne živi dobro
Sicer živi na francoskih prekomorskih ozemljih skupno tri milijone ljudi. Ta so raztresena po vsem svetu in imajo različen status. Največ prebivalcev imajo štiri »stare kolonije«, ki so francoske že štiri stoletja in so leta 1946 postale departmaji: Francoska Gvajana v Južni Ameriki, skupaj karibska otoka Guadeloupe in Martinique, v Indijskem oceanu v bližini Madagaskarja pa Reunion, ki ima največ, 900.000 prebivalcev. Otok Mayotte v bližini Reuniona pa je postal departma pred štirimi leti in je znan po velikem številu nezakonitih migrantov.
Če imajo v Gvajani in na francoskih Karibih večino temnopolti, potomci nekdanjih sužnjev, je za Reunion značilno mešanje ras in preseganje etničnih delitev. V vseh prekomorskih departmajih je visoka, okoli 25-odstotna brezposelnost, polovica prebivalcev v njih pa živi pod pragom revščine. Trgovska menjava poteka skoraj samo z evropsko Francijo, kar je tudi eden od vzrokov za visoke cene v trgovinah.
Med francoskimi prekomorskimi ozemlji je treba omeniti še Polinezijo, ki tudi ni departma in leži sredi Pacifika. Na njej je namreč Francija v letih 1966–1996 izvajala jedrske poskuse, ki naj bi prizadeli zdravje avtohtonega prebivalstva.
