Za nami je Festival slovenskega filma v Portorožu, pred nami Liffe v Ljubljani. Gledali smo filme in še jih bomo, komentirali smo nagrade in še jih bomo, seveda tudi spletni komentatorji neumorno ugotavljajo, odvisno od političnih ali kar od življenjskih preferenc, da so slovenski filmi ali premalo zabavni ali premalo družbeno kritični. Ko beremo te komentarje, se zdi, da se njihovi pisci pri izražanju svojega mnenja ne dajo motiti z malenkostmi, kot je na primer ogled filmov, nad katerimi se zgražajo, saj so tako lahko bolj svobodno kritični. Tudi zato imamo filme, ki jih pogledajo skoraj vsi (tudi v Sloveniji), in filme, ki jih ne pogleda skoraj nihče (tudi v Sloveniji). Na prvi pogled vse po starem.
Na drugi pogled pa je vendarle vse malce drugače. Če (dobesedno) pogledamo novo domačo bero, zlasti filma, ki sta v Portorožu pobrala največ nagrad, Ne bom več luze...
