V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinah (MAO) so odprli razstavo Živeti z vodo, ki je tudi študija življenja na Ljubljanskem barju in Ljubljanici ter ob njiju. Organizatorji razstave so raziskali zgodovino južnega roba Ljubljane, preučili trenutno stanje in postavili vprašanja, povezana z življenjem z vodo v prihodnje.
Teme, ki so jih obdelali, se nanašajo na številna področja, kot so infrastruktura, kmetovanje, šport in prosti čas, izsuševanje, regulacije, in se prepletajo. Kot pravi ena od kustosinj Špela Šubic, cilj ni podajati odgovore, ampak tako širši kot strokovni javnosti ponuditi vsebino za premislek.
»V Sloveniji je veliko strokovnjakov in institucij, ki se ukvarjajo s temi problemi. A ne sodelujejo dovolj,« pravi Špela Šubic, ki jo prav zato veseli, da so dan po odprtju razstave, ki si jo bo mogoče ogledati do 23. marca, na konferenci s to tematiko govorili predstavniki različnih strok in tudi gostje iz tujine.
Poplave ne bodo izginile
Ob vstopu v razstavni prostor obiskovalec najprej naleti na kratek zgodovinski sprehod po južnem robu Ljubljane. Med drugim izve, da so konec 18. stoletja začeli barje izsuševati, da bi se ljudje tam naselili. »Tisti, ki so se naseljevali na Barju, so posledično imeli več težav s poplavami. Po prvih uspešnih izsuševanjih se je Marija Terezija odločila barje naseljevati z ljudmi, ki bi tam obdelovali polja. Začeli so graditi kanal za odvodnjavanje, ljudje pa so si bivališča zgradili na dvignjenih območjih,« je dejala naša vodnica po razstavi in dodala, da so v 20. stoletju začeli graditi vse bolj v poplavno območje.
»Ljudje mislimo, da smo pametnejši od vode in da nas bo že država rešila z nekimi sistemi, ki pa jih ni. Poplav nismo rešili, niso izginile.« To je eden od problemov, ki so jih predstavili v okviru razstave in naj bi jih reševala politika. A je še nekoliko bolj pereč, kot se zdi na prvi pogled.
»Poglejte rdeče pike,« je dejala in pokazala na zemljevid, kjer so prikazane črne gradnje na poplavnem območju. »Te črne gradnje so legalizirali. Torej so se tukaj ljudje naselili na črno, ves čas jim je poplavljalo, ampak jim je država gradnje vseeno legalizirala. In zdaj še plačujemo, kadar jim poplavi,« je dodala Špela Šubic, ki sicer pravi, da je mnogo ljudi ozaveščenih o pomenu vode, a da je problem v tistih, ki bi morali ukrepati, pa tega ne storijo. Mogoče je videti tudi fotografije, iz katerih je razvidno, kako so nekateri gradili ob obali in si jo tako privatizirali, čeprav naj bi bila javno dobro.
Tema, ki se vleče skozi desetletja
Avtorji bi radi državo spodbudili, da bi težave življenja ob vodi začeli reševati celovito, ne parcialno, in da bi bilo več sodelovanja med občinami. Želijo si, da bi se obiskovalci razstave seznanili o pomenu voda in da bi se zavedali, kako pomemben del naših življenj je. »Če kupimo vodo v plastenki, se znebimo odgovornosti, da moramo skrbeti za čisto vodo, ker pozabljamo, da voda v plastenki ni proizvod. Je načrpana iz zemlje, ki mora biti vzdrževana. Čista.«
Na razstavi je mogoče videti številne eksponate – fotografije, besedila, razne predmete, povezane s to temo, pa tudi televizijsko oddajo, staro več desetletij, v kateri govorijo o istih problemih kot danes. Da bi poskušali najti možnosti za prihodnost, so k razstavi povabili arhitekturne skupine, ki so izdelale nekaj predlogov, eni so bolj uresničljivi, drugi manj. Ena skupina je na primer pripravila računalniško igrico, v kateri voda postane valuta. Ko je je preveč, jo shraniš in jo uporabiš namesto denarja. Neka druga skupina je predstavila, kakšna bi lahko bila gradnja na vodi. Tako so analizo preteklosti in sedanjega stanja zaokrožili s pogledom v prihodnost in vse skupaj položili pred politiko in javnost, da se odloči, v katero smer naj bi šlo življenje z vodo.
