Tolminski godci Boštjan Podgornik, Friderik Testen, Sandi Manfreda in Danijel Zalašček so si nadeli na videz zapleteno ime, Rezjanab sasiedi, kar prevedeno iz tolminščine pomeni Rezijanovi sosedi. Po domačih rovtah in prireditvah godejo že šest let, v samozaložbi pa so letos izdali prvenec N papudan gar za Oučje meje. Na njem se je znašlo petnajst ljudskih glasbenih zgodb, ki so del glasbene dediščine zahodnega roba Slovenije, po kakšno vižo pa so segli tudi na Gorenjsko, Koroško, Štajersko in v Istro. Dva člana sta bila namreč nekoč člana folklorne skupine.
Vse življenje v glasbi
»Čeprav smo ljubiteljski glasbeniki, se vsak od nas z glasbo praktično ukvarja že vse življenje; in ko smo se pred leti začeli družiti v bendu, smo takoj vedeli, kaj hočemo početi: igrati,« je dejal vodja zasedbe Boštjan Podgornik, ki sicer poprime za diatonično harmoniko ali es-klarinet. »Godci igramo inštrumentalne viže, ljudske pesmi zapojemo, in oboje je zdaj na naši plošči.«
Do gradiva so prišli v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, gre pa za viže iz začetka 20. stoletja, za tiste izpred prve svetovne vojne. Material zbirajo tudi drugače, pri drugih izvajalcih, na terenu. »Srečali smo kar nekaj danes že pokojnih godcev in jih posneli med igranjem, v glavnem na harmoniko; zraven smo slišali tudi zgodbe o nastanku viž, mnoge so bile še iz časa Avstro-Ogrske.«
Podgornik je še povedal, da so se glede strukture, ki je znana v ljudskem izročilu, posvetovali tudi s strokovnjaki, recimo o tem, koliko je bila harmonika dejansko prisotna v godčevskih zasedbah. »Gre za precej nov inštrument, v Sloveniji je prisoten od leta 1880 in že takrat se je začel pojavljati tudi v godčevskih zasedbah. Včasih so godci poprijeli za kontrabas, violino, klarinet, oprekelj pa še kak inštrument, pozneje pa so ugotovili, da lahko nekdo s harmoniko pokrije prav vse te inštrumente.«
Viže, glasbila in imena iz pozabe
Verjetno so tudi zato nekatera glasbila šla v pozabo, med njimi oprekelj. »To strunsko glasbilo je bilo nekoč v alpskih deželah zelo priljubljeno, do druge svetovne vojne pa je povsem poniknilo; na Tolminskem se je sicer posamično pojavilo še v petdesetih letih. Mi smo ga vnovič obudili kot del godčevske zasedbe.«
Obudili pa so tudi stara imena inštrumentov. »Nekateri domačini na Tolminskem in predvsem na Šentviški planoti se še spomnijo, da se je igralo na oprekelj; tam so mu rekli šenterije, ime pa naj bi izviralo iz srednjeveškega imena inštrumenta psalterij.« Tudi za druge inštrumente uporabljajo stara narečna imena: harmonika je rmounika, v vsaki vasi pa to ime naglasijo malce drugače, violina je škant, trobenta je trompetna, klarinet je klenet, oprekelj pa tudi šalterija.
Glasbila so »našli doma, nekaj smo jih dokupili, nekaj so nam jih podarili s podstrešij. Te inštrumente potem sami restavriramo, pri harmonikah pa nam pomaga še en starejši mojster. Vizualno lahko glasbilo hitro sami dogradimo, popravimo, medtem ko mora mehanizme vendarle pregledati strokovnjak.«
In ko so viže zbrane in izbrane, inštrumenti pa nared, se dobijo. »Nekajkrat preposlušamo določeno melodijo, nato jo eden od nas zaigra, ostali pa se počasi priklopimo samemu muziciranju, občutkom, temu, da vsak od nas ve, kaj lahko doda skupnemu zvoku. Tudi nekoč ni bilo ničesar zapisanega, vsak je v okviru svojih zmožnosti doprinesel k skupnemu zvoku. Lahko bi temu rekli tudi improvizacija,« je še poudaril vodja zasedbe. Nastaja torej glasba, ki na neki način nadaljuje severnoprimorsko godčevsko tradicijo.
