Kritika opere Hoffmannove pripovedke: Neizrazita posodobitev paradoksa

Offenbachove Hoffmanove pripovedke so opera paradoksov – zdi se jih nemogoče izriniti z opernih odrov, čeprav nihče ne zna prav dobro utemeljiti njihovih kvalitet; opera je brez »zadnje«, definitivne verzije, ves čas nastajajo nove izdaje, ki naj bi se približale avtentični skladateljevi želji, a gledališča vztrajno ponavljajo najbolj zmaličeno verzijo, polno apokrifnih dodatkov. Seveda tudi v Ljubljani ni nič drugače (le da se nikomur ne zdi vredno zapisati, katero verzijo poslušamo). Ob bok tem nenavadnostim je mogoče postaviti še izrazito razpetost med lahkotno nagnjenostjo k operetni melodiki in hitra prestopanja v bolj tragično, kar na izvajalski ravni pomeni, da je treba opero igrati lahkotno, elegantno, virtuozno, a obenem nikoli mimobežno.