Vsak se je verjetno že vprašal, kje in kako končajo odpadki, ki jih vsaj Evropejci vedno bolj vestno ločujemo, košev za smeti pa je včasih toliko, da je zbeganost, kam naj odvržemo kateri odpadek, skoraj neizogibna. Britancem odgovor, ki so ga te dni dobili od Guardiana, ni bil niti malo všeč. Kot so razkrili v časopisu, obstaja utemeljen sum, da veliko plastičnih odpadkov, ki bi morali biti reciklirani, konča v rekah in oceanih, britanska reciklažna industrija pa je postala predmet preiskave zaradi prevare in korupcije.
Dve tretjini plastičnih odpadkov izvozijo
V čem je stvar? Britanci po uradnih vladnih podatkih proizvedejo 11 milijonov ton plastičnih odpadkov na leto, od katerih jih izvozne družbe dve tretjini odpeljejo v tujino. Tega seveda ne počnejo zastonj, ampak podjetjem, ki se hočejo znebiti plastičnih smeti in izpolniti zahteve vlade, da tudi sama nekaj prispeva k varovanju okolja, za to računajo 60 funtov na tono, kar je izvoznikom lani prineslo 50 milijonov funtov.
Kot se je izkazalo, pa nekateri izvozniki izvoz smeti razumejo precej drugače, kot bi ga morali. Okoljska agencija, ki je v zadnjih treh mesecih že prepovedala izvajanje dejavnosti šestim britanskim izvoznikom, je, kot piše Guardian, sestavila skupino preiskovalcev, med katerimi so tudi trije upokojeni policisti, ta pa bo raziskala obtožbe, da kriminalne organizacije in družbe na različne načine zlorabljajo sistem recikliranja. Izvozniki naj bi si tako izmislili na desettisoče ton plastičnih smeti, ki naj bi jih izvozili, čeprav se to ni zgodilo. Nekateri smeti niso reciklirali, ampak so jih odvrgli v reke in oceane, veliko plastičnih odpadkov pa naj bi prek Nizozemske nezakonito izvozili tudi na Daljni vzhod, medtem ko država kljub večkratnim kršitvam določenih podjetij tem še vedno dovoljuje tudi izvoz kontaminiranih odpadkov.
Nihče ne preverja, kje končajo smeti
Po podatkih izvoznikov in carinikov, ki jih je analiziral Guardian, so izvozniki iz Velike Britanije »izvozili« 35.135 ton več plastičnih odpadkov, kot so jih registrirali cariniki, kar bi lahko pomenilo, da so si teh 35.000 ton izvoženih odpadkov preprosto izmislili. To so lahko storili zato, ker se država zanaša na to, da bodo izvozniki sami vodili evidenco, koliko plastičnih odpadkov izvozijo. In ker več odpadkov pomeni več denarja, sistem pa omogoča zelo lahko prevaro, do te potem tudi prihaja.
»V zadnjih nekaj mesecih so številke carinikov, ko gre za plastične odpadke, nižje, kot so številke, ki jih okoljski agenciji pošiljajo izvozniki, kar kaže na to, da nekateri pod pretvezo, da v tujino pošiljajo plastiko, tja pošiljajo druge stvari, to pa počnejo po ceni, ki je določena za plastične odpadke. To je od 60 do 70 funtov na tono, kar pa k temu, da se podajo v izvozništvo, spodbuja vse vrste ljudi,« je za Guardian povedal vir, ki je seznanjen z raziskavo. Drugi so opozorili tudi, da zaposleni iz okoljske agencije sploh še nikoli niso obiskali držav oziroma lokacij, kjer bi morale končati smeti.
Države se otepajo slabe britanske plastike
Iz britanskih pristanišč v posamezne evropske države in na Daljni vzhod vsak dan odpeljejo najmanj sto zabojnikov plastičnih odpadkov, vendar pa so v tujini vedno manj naklonjeni sprejemanju britanskih smeti. Te je januarja letos nehala sprejemati Kitajska, zato so jih začeli izvažati v Malezijo, Vietnam in na Poljsko, vendar pa jim slabo kaže tudi tam. Malezija in Vietnam sta uvoz smeti iz Velike Britanije začasno prepovedala, enako razmišlja tudi Poljska, saj naj bi šlo za izjemno nekakovostno plastiko, ki je lahko tudi kontaminirana, zato raje sprejemajo plastične odpadke, ki so boljše kakovosti, iz drugih držav.
Velika Britanija se je tako morala ozreti drugam in se ustavila pri Nizozemski, prek katere kar nekaj plastičnih odpadkov zaradi ohlapne zakonodaje nezakonito odpeljejo na Daljni vzhod, in pri Turčiji. V Turčiji se je količina odpadkov, uvoženih iz Velike Britanije, v zadnjem letu povečala za več kot dvakrat, za več kot deset tisoč je zraslo tudi število ton britanskih smeti na Nizozemskem. Da tako ne bo šlo več naprej, opozarjajo tako v eni kot v drugi državi, saj nobena nima zmogljivosti za tolikšne količine plastike. »Ne bomo mogli reciklirati vsega. Evropo so preplavili materiali iz Anglije, s svojo plastiko so poplavili Evropo,« je za Guardian povedal Addie van der Spapen iz nizozemske družbe za recikliranje Kunststof Recycling. V Turčiji pa se bojijo, da bo britanska plastika končala v morju ali jo bodo shranili za poznejše recikliranje, kar se na koncu ne bo nikoli zgodilo in jo bodo preprosto zažgali.
