A vrnimo se raje k domnevni norosti ameriških guvernerjev. Ti so letos že trikrat minimalno dvignili ključno obrestno in jo bodo po vsej verjetnosti še četrtič v decembru. Od decembra 2015 je ameriška centralna banka tako že osemkrat zvišala ceno denarja in prešla v območje nevtralnih obrestnih mer, ki naj ne bi niti spodbujale niti zavirale gospodarske aktivnosti. Je bilo vse skupaj upravičeno? Gledoč makroekonomske razmere, menim, da je bilo dosedanje ravnanje pravilno. Ameriška ekonomija ima zgodovinsko gledano spodbudno rast BDP, eno najnižjih stopenj brezposelnosti, vse višjo rast plač in za zdaj stabilno inflacijsko okolje. Gospodinjstva imajo rekordno vrednost premoženja in izrazito nizke relativne obveznosti servisiranja dolga (kot delež razpoložljivega dohodka). Podjetjem nadpovprečno raste dobiček, kar je resnici na ljubo med drugim povzročila tudi davčna razbremenitev, a hkrati je prav tako visoka rast prihodkov podjetij. Več kot dovolj razlogov, da se monetarni politiki postopoma umaknejo stimulativni učinki.
Številni se sprašujemo, kje v tej luči je Evropska centralna banka (ECB). So v evroobmočju resnično še naprej potrebni nekonvencionalni ukrepi denarne politike? Gospodarska rast je resda nižja od ameriške, a vprašanje je, kolikšne rasti je evrsko gospodarstvo sploh zmožno ob polni zasedenosti obstoječih kapacitet. Dva odstotka morda niti ne predstavljata šibke aktivnosti v regiji, kjer države rastejo tudi s 5- ali večodstotnimi stopnjami (Poljska in Malta). Stopnja brezposelnosti v evroobmočju, ki velja za kazalnik, na katerega ekonomski cikel deluje z zamikom, je le še slabo odstotno točko višja od najnižje stopnje, odkar imamo evroobmočje. Pretirano pritiskanje na plin ECB verjetno ni več potrebno. Precej nezavidljiv pa bi bil položaj ECB, če bi se z obstoječo monetarno spodbudo znašli v ekonomski kontrakciji z novimi neravnovesji.
