tudi sam vas cenim, saj sva glede tega in še kakšnega vprašanja strokovno in politično pogosto stala na istih ali podobnih bregovih, zato najina razprava gotovo ne more zajeti vseh relevantnih in različnih slovenskih pogledov na članstvo v zvezi Nato. Vseeno in po obisku generalnega sekretarja zveze Nato Jensa Stoltenberga v Sloveniji ter njegovega tudi pričakovanega nagovora v državnem zboru, ki sem ga, to moram priznati, namenoma počakal, preden vam odgovorim, želim najine različne poglede pojasniti vam in širši javnosti.
Zmotilo vas je moje stališče, kot navajate, »da bi moral vsak razumen človek zavračati zamisli Levice in še koga o izvedbi referenduma o izstopu Slovenije iz zveze Nato«. To stališče si že na ravni izjave zasluži dve pojasnili. Najprej sem bil o stališču Levice povprašan s (po moje provokativnim) podvprašanjem med razlago stališč poslanske skupine Socialnih demokratov do bodoče slovenske zunanje politike, kot da sem sam poleg poslanske skupine SD tudi zagovornik Levice. S provokacijo sem želel na kratko opraviti in nadaljevati z razlago stališč, ki jih sam in poslanska skupina, ki ji pripadam, zagovarjam(o). Zato je v vam sporni izjavi umanjkala časovna dimenzija. Nerazumno bi bilo imeti referendum o tem zdaj ali v trenutni notranjepolitični in mednarodnopolitični konstelaciji.
Preden bi do takšnega referenduma prišlo, bi po mojem namreč morali razumeti, želeti in znati izčrpati vse možnosti, ki jih imamo kot članica Nata. Pa še zdaleč ni tako. In gotovo se boste strinjali, zveza Nato ni edina mednarodna organizacija, kjer pozabljamo na svojo ustavo in znotraj nje ne želimo in/ali znamo ustrezno simbolno in dejansko uveljavljati svojih stališč in interesov. Moja parlamentarna izkušnja mi pravi, da je tako celo tam, kjer je odnos med zakonodajno in izvršno vejo oblasti na podlagi ustave urejen z zakonom – to je naš odnos z Evropsko unijo (EU).
Sicer, čeprav sta družno mišljena v prvem odstavku 3.a člena ustave, sta EU in Nato ne samo različna, ampak tudi različno pomembna za prihodnost naše države. Loči ju pomembna vejica, ki pove, da smo na EU kot nadnacionalno organizacijo prenesli »izvrševanje dela suverenih pravic« (ne suverenosti, niti ne samih pravic, ki so inherentno naše), na Nato pa nismo prenesli niti delčka suverenosti, torej tudi izvrševanja ne, saj gre za klasično medvladno organizacijo, ki vedno deluje na podlagi tudi našega soglasja.
Slednje dejstvo, ki je bilo potrjeno tudi na referendumu (sicer z bistveno različnim rezultatom glede včlanitve v EU, ki je bila praktično plebiscitarno, in v Nato, kjer je bila ta podpora bistveno manjša in pojasnljiva s takratnimi mednarodnimi dogodki, zlasti v soseščini, in notranjepolitično konstelacijo), pomeni, da se naša država do sedaj ni niti skušala izvzeti ali distancirati do posamezne odločitve Nata, pa bi se lahko. In bi se morali, če bi pravilno upoštevali našo ustavo, ki je, če smo res neodvisna država, nadrejena političnim zavezam znotraj Nata.
Zato se seveda strinjam z večino tistega, na kar v odnosih do Nata opozarjate. Dodaten problem je, da se pred sprejemanjem zavez znotraj Nata, tako kot pri odobritvi mednarodnih misij in simbolno pomembnimi glasovanji znotraj Združenih narodov, vlada niti ne posvetuje in pridobi mandata v državnem zboru. Eden takšnih eklatantnih primerov je seveda pogodba o prepovedi jedrskega orožja, ko smo na vrhu Nata v Varšavi brez ustreznega posvetovanja z državnim zborom pristali na to, da bomo preprečili sebi in drugim izoblikovanje občega mednarodnega običajnega prava, ki bi prepovedovalo jedrsko orožje. Kako lahko to kdo, ki spoštuje našo ustavo, na to pristane, tudi meni ni (bilo) jasno. Kako pa je mogoče strokovno (mednarodnopravno) utemeljiti razliko med sporazumom o neširjenju jedrskega orožja (NPT), ki nas zavezuje, in to pogodbo, ki ji tudi znotraj Združenih narodov nasprotujemo in je pobuda/kampanja zanjo dobila tudi Nobelovo nagrado za mir (ICAN), presega moje sposobnosti razumevanja. In zato me je strokovno in politično sram.
Zato sem še toliko bolj prepričan, da moramo najprej polno spoštovati svojo ustavo tudi v zunanji ali mednarodni politiki ter seveda znotraj Nata in EU. Kar nekaj lahko k temu prispevajo tudi naši predstavniki in funkcionarji vsaj z ustreznimi simbolnimi besedami in dejanji. Ko bomo glede tega izčrpali vse možnosti, ki so nam na voljo, bo morda čas za kakšen referendum glede Nata. Še pred njim pa bo najbrž na vrsti referendum o ratifikaciji investicijskega dela sporazuma med EU in Kanado (CETA), ki sicer potrebuje podporo dveh tretjin poslank in poslancev.
Milan Brglez, Ljubljana