Najprej neposredno financiranje...
Neposredno v proračun zveze Nato prispeva vseh 29 držav članic zavezništva, prispevek si lahko predstavljate kot nekakšno članarino. Iz tega se financira Natov vojaški in civilni proračun ter Natov program za varnostne investicije.
Za kaj se porabi skupni proračun?
Civilni proračun je najmanjši in za leto 2018 obsega 245,8 milijona evrov. S temi sredstvi se financira stroške osebja, stroške obratovanja in druge stroške zaposlenih na sedežu Nata.
Natov program za varnostne investicije ima za 2018 predvideni proračun v višini največ 700 milijonov evrov. Z njimi krijejo velike gradbene projekte in investicije v komandne in nadzorne sisteme, ki presegajo potrebe posameznih držav članic. Na primer sistemi za komuniciranje, ki so potrebni za varovanje zračnega prostora.
Daleč največ sredstev gre za vojaški proračun, letos 1,325 milijard evrov. Ta sredstva so namenjena obratovanju vojaške strukture. Sem sodi mednarodno vojaško osebje, vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi, vrhovni poveljnik zavezniških sil na Atlantiku, Natove zračne sile za odkrivanje groženj, s temi sredstvi pa se financirajo tudi nekatere misije in projekti, ki so v interesu vseh članic zavezništva.
Kako se določi, kaj je v skupnem interesu vseh držav članic zavezništva Nato?
Da bi bil strošek krit po principu skupnega financiranja se morajo o njem strinjati predstavniki držav v odboru za načrtovanje in politiko porabe virov.
Kako se določa višina neposrednega financiranja?
Delež, ki ga mora prispevati članica, je določen na podlagi dogovorjene formule o deljenju stroškov, ki temelji na bruto domačem proizvodu (BDP) posamezne države. ZDA na primer prispevajo 22,14, Slovenija pa 0,21 odstotka skupnih sredstev zavezništva. Ampak ti prispevki sploh niso sporni.
Kje potem nastane problem?
Sredstva, ki jih država članica nameni za financiranje zveze Nato (članarina), so navadno le manjši del sredstev, ki jih namenja za svojo obrambo. Izjema je, na primer, Islandija, ki nima lastne vojske in je članica zveze zaradi svoje geostrateške lege.
Ko se zveza odloči za dejanske vojaške operacije in misije, pa nastanejo precej višji stroški. Izredno drag je tudi nakup orožja in vzdrževanje opreme. Sem sodijo letala, tanki, letalonosilke, raketni sistemi in podobno, brez česar je zveza Nato vojaško povsem neoperativna. Tu pa je razlika med vložkom ZDA in ostalih članic velika. Do velikih razlik prihaja tudi med evropskimi državami.
Da bi se to breme bolj razporedilo, so se leta 2014 članice dogovorile, da bodo do leta 2024 vsako leto za lastne obrambne sile namenile 2 odstotka BDP, a ta dogovor ni zavezujoč, zato tudi ni predvidene kazni. Se pa to vprašanje redno pojavlja na srečanjih obrambnih ministrov Nata, večkrat je javno pritisk na druge članice izvajal tudi ameriški predsednik Donald Trump.
