Konec tedna naj bi bila v Dvorani Matije Tomca v dvorani Zavoda sv. Stanislava v produkciji Glasbene šole Vič - Rudnik (z njenimi pevci) prvič izvedena prva slovenska opera Belin, ki je dolgo veljala za izgubljeno. Toda ta novica je paradoksalna že sama po sebi – kako si predstavljati, da so »prvo slovensko baročno opero« in domnevno »njeno prvo uprizoritev nasploh« pripravili amaterski glasbeniki na sorazmerno skromnem prizorišču, ko pa bi si tak muzikološko-zgodovinski biser (zgodovinska vrednost dela je izjemna, čeravno morda njegova glasbena vsebina ne presega povprečnega lokalnega mojstrstva) zaslužil predstavitev direktno na deskah največjega nacionalnega gledališča? Pomislite – odkrije se nova, dolgo pogrešana in iskana Cankarjeva drama, ki pa jo potem prvič izvede gimnazijsko šolsko gledališče, brez kakršnega koli interesa literarne vede, ki rokopisa niti ni videla. Zanimivo je tudi, da na letaku/vabilu, ki je krožil po družbenih omrežjih, ob številnih imenih nastopajočih (dirigent, režiser, scenograf, kostumografka) nismo mogli zaslediti imena avtorja glasbe, kot da bi bilo to nekako »sporno«. In res se šele na tem mestu začne prava uganka te zgodbe in razumevanje zgoraj opisanega paradoksa.
Izgubljeno partituro naj bi leta 2008 odkril/našel/prejel orglavec Milko Bizjak, ki si je nato celo desetletje prizadeval za prvo uprizoritev – in jo zdaj končno do...