Začelo se je zadnji dan avgusta ob šestih zvečer v Chamonixu in se končalo 170 kilometrov ter 10.000 višinskih metrov (gor in prav toliko dol) pozneje v istem mestu. 2561 tekačev na gorski tekaški tekmi v zahtevnih vremenskih razmerah. Tek skozi noč, ves dan in za marsikoga še vso naslednjo noč, v vetru, mrazu, dežju. Potrebna je izvrstna pripravljenost, ne le tekaška, čaka te izčrpanost, premagati moraš strah in tesnobo. Enainpetdesetletni Ljubljančan Roman Jež je pretekel UTMB prvič. Na cilj je prišel po 32 urah in 55 minutah in v svoji starostni kategoriji med 450 tekmovalci osvojil tretje mesto – prve slovenske stopničke v 15-letni zgodovini montblanškega teka.
Prvi »navadni« maraton je Jež pretekel pred devetimi leti. »Potem sem se asfalta in ravnine nekako preobjedel in sčasoma je moj poligon postal gozd,« pravi. Odločil se je, da se preizkusi na daljšem teku v naravi, najprej je pretekel 65-kilometrski Istrski trail. »Bilo mi je res všeč, ne zgolj tek, ampak tudi hribi, reke, doline, prekrasni pogledi in odlična tekaška družba,« pravi. Naslednje leto je pretekel 100-kilometrsko razdaljo, leto pozneje pa svoj prvi tek, dolg 100 milj. »Od aprila 2013 je tek moja dnevna rutina,« pravi Jež, ki vsak mesec preteče od 300 do 400 kilometrov (in od 7000 do 17.000 višinskih metrov), na leto pa uniči štiri do pet parov tekaških copat.
Želji, da bi se udeležil tekme UTMB, se seveda ni mogel izogniti. »Za to tekmo je treba imeti dovolj kvalifikacijskih točk iz preteklih dveh let. Lani sem prvič izpolnjeval pogoje, vendar nisem bil izbran oziroma izžreban. Letos mi je uspelo,« pravi. Vse letošnje leto je bilo podrejeno pripravam. Aprila je Jež odtekel 112-kilometrski trail na Madžarskem. Na naslednjem, 100-kilometrskem Ultra pušeljcu v Podbrdu je odstopil na 75. kilometru (»Glava ni bila prava.«), potem pa se je v glavnem osredotočil na daljše hribovske vzpone z zahtevnimi spusti, da je pripravil noge na maratonske spuste na UTMB. »Štirinajst dni pred tekmo sem se za zadnji trening v istem dnevu povzpel na Triglav, Stol in Grintovec,« pove ultratekač iz Gameljn.
Odlična organizacija, neverjetno doživetje
Končno je prišel dan za UTMB. »Bila je neverjetna izkušnja,« pravi Roman Jež. »Trasa je zelo težka, speljana je okoli Mont Blanca čez Francijo, Italijo in Švico. Povzpne se na več vrhov, prečka smučišča, pelje mimo turističnih krajev, lahko si napaseš oči na prelepih hribih in dolinah.« Ultratekač pravi, da je organizacija tekme vrhunska. Nič ni prepuščeno naključju, organizatorji vsakemu tekaču podrobno pregledajo opremo. Kamere spremljajo tekmovalce na več izvrstno založenih okrepčevalnicah in v živo prenašajo dogajanje. »Glede na tvoj tempo teka precej točno predvidijo, kdaj boš prišel do okrepčevalnice, kjer te pričaka tvoj spremljevalec. Na vsaki točki je zdravniška služba, še posebej so pozorni proti koncu proge in tekmovalce, ki niso videti najbolje, zadržijo, dokler se jim stanje ne izboljša, lahko pa jih celo izločijo iz tekme.«
Romana so krizni trenutki obšli med dolgim vzponom na 40. kilometru. »Gledal sem vse tiste lučke pred sabo in se spraševal, kaj počnem tukaj. Po drugi strani pa je bil pogled na večkilometrsko reko luči impozanten,« pravi. Najzoprnejši mu je bil zadnji vzpon, nekoliko so ga spremenili, treba se je bilo še spustiti po skalnem brezpotju, prečiti hrib in se ponovno vzpeti. »Že pred tekmo me je na to spremembo opozorila sotekmovalka, zato me ni tako dotolkla kot nekatere druge,« pove Jež, ki je ves čas tekel v družbi drugih tekačev, zadnja dva ducata kilometrov pa je bil večinoma sam. »Nekajkrat sem se srečal tudi s 'sotrpinom' Frenkom (Frančiškom Napastom),« pravi Jež, ki je v skupni razvrstitvi zasedel 222. mesto. »Rezultat je posledica dobre priprave, sledenja nasvetom udeležencev preteklih tekem UTMB in 150-odstotne osredotočenosti, da pridem do cilja,« pojasnjuje. »Nekaj ur je sicer deževalo, na vrhovih je bilo megleno in seveda hladno, tudi pod ničlo, prav vreme pa je bilo ključno za moj dober rezultat, saj mi je to pri teku najljubše.«
Z regeneracijo ni imel težav, odnesel jo je brez žuljev, niti mišice ga niso preveč bolele. Že naslednji dan je odtekel deset kilometrov, nekaj samoumevnega za ultratekača, ki bo 24. novembra že četrtič sodeloval pri organizaciji »traila« Rašica. »Trasa je dolga 20 kilometrov, poteka po Rašici, Grmadi in Šmarni gori, začne in konča se v Gameljnah, tečeš lahko en krog ali pa tri,« pravi Roman Jež, ki najbolj uživa v teku v naravi, neobremenjen s časom. »Vsak kilometer je drugačen, ne kalkuliraš stalno, kako hiter si. Krasno zadoščenje je, ko se ti z gorskega vrha odpre pogled na okolico. Želel pa bi si, da nas pohodniki zaradi teka po hribih ne bi obsojali, saj je to del našega treninga in verjemite, da smo bolje pripravljeni od večine pohodnikov,« pravi gameljski gams.
