Biro Jereb in Budja arhitekti deluje od leta 2007, ko sta ga ustanovila Rok Jereb in Blaž Budja. Oba sta diplomirala na ljubljanski fakulteti za arhitekturo in skupaj ustvarila več projektov, ki jih zaznamujejo dobro premišljena arhitektura ter domiselni in natančno dodelani detajli. Leta 2011 se jima je v biroju pridružila arhitektka Nina Majoranc. Njihovi projekti odražajo subtilen odnos do konteksta prostora, lokalne skupnosti, naročnikovih potreb in želja ter tesen preplet estetike in funkcionalnosti.
Zdaj so za svoje delo ponovno prejeli prestižno nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), zlati svinčnik za odlično izvedbo za projekt širitve tovarne TEM Čatež. Ta se bo pridružil že leta 2017 prejetemu zlatemu svinčniku za materinski dom v Ljubljani, ki je bil nominiran tudi za nagrado piranesi in za evropsko nagrado Miesa Van Der Roheja 2017 (european union prize for contemporary architecture – Mies van der Rohe award), zanj pa so avtorji prejeli tudi Plečnikovo nagrado za leto 2017. Plečnikovo medaljo so pred tem prejeli za objekt Varstveno-delovni center INCE v Mengšu (2016) in za Športno dvorano Stopiče (2012).
Tovarna na slikovitem Dolenjskem
Ob tem naštevanju bi lahko mislili, da je za njih arhitekturno načrtovanje nekaj lahkega, enostavnega ali celo zabavnega in za kar se lahko hitro dobi javno strokovno potrditev. Vendar je ravno nasprotno. Za njimi je veliko tekem, drila in neprespanih noči, ko so se udeleževali (in se še) številnih natečajev. Na nekaterih so tudi zmagali – natečaj za brv čez Krko v Irči vasi (2017), natečaj za ureditev kanjona Kokre v Kranju (2009), natečaj za ureditev javnih prostorov starega dela mesta Kranja (2009), za stanovanjsko naselje Baronovka v Vipavi (2008), za železniško postajo v Ljubljani (2008)…
Širitvi tovarne TEM Čatež je projekt Jereb in Budja arhitektov prinesel ne le videz sodobne poslovne stavbe, temveč tudi prestižno nagrado. Tovarna, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zrasla na robu vasi, je generator družabnega življenja širšega okolja. Arhitekti so imeli pred seboj velik izziv, obstoječi kontekst so želeli nadgraditi – upoštevati robno lokacijo, značilnosti obstoječe pozidave, zahteve naročnika, novih tehnologij ter svojo notranjo potrebo, da bi ustvarili kvalitetno arhitekturo in prijetno okolje za zaposlene. Rok Jereb je povedal: »TEM Čatež je podjetje, ki temelji na odličnih medosebnih odnosih. Lastniki gradijo okolje, kjer se dobro počutje posameznika oblikuje v celoto, ki se pokaže v nadpovprečnih poslovnih dosežkih. Njihovo novo delovno okolje pa dokazuje, da lahko tudi tovarna tvori ambient po meri človeka.«
Blaž Budja kot subtilni opazovalec slikovito opiše scenografijo Dolenjske in s tem tudi najgloblji izvir počela kreacije: »Popotovanje arhitekta čez slikovite dolenjske griče se na Čatežu začne in konča z valorizacijo obstoječega. Pogledi na Zaplaz, romarsko središče nad Čatežem, so z vsakega kotička vasi uokvirjeni z oblo podobo gričevnate narave. Dve cerkvi in trije zvoniki poudarjajo stikovanja oblin gričev in dolin.«
Umirjena arhitektura s presežki, a brez ekscesov
Novi objekt je neke vrste industrijska hala, a je veliko več kot zgolj to – in veliko manj, da bi bila ekscesna. Zvesto svojim nazorom Jereb in Budja arhitekti ustvarjajo umirjeno, nevsiljivo, natančno in bogato v ideji, rešitvi, detajlu. Nov volumen je prostorsko uravnotežen z obstoječim, ki je v osnovi betonska hala z upravnim vhodnim delom. Novi del je s starim povezan prek dostopnega trga, ki povezuje oba vhoda, obstoječega in novega. Nova ploščad trga ustvarja posebno točko, kjer je vidno, kako se obstoječi del zapelje v novega. Večinoma betonsko fasado v predelu stika z obstoječim zamenjajo kovinske lamele. Arhitekti so novi podobi tovarne v zahtevnem okolju našli uravnoteženo merilo, ki ga Blaž Budja razloži: »Kompleks vabi obiskovalca in želi velik ustroj tovarne postaviti v merilo, ki ga posameznik dojema kot še znosno relacijo do okoliškega grajenega in naravnega okolja.« Z vstopne ploščadi in iz notranjosti objekta se odpirajo pogledi na prostorsko dominanto, znamenito romarsko cerkev na griču.
Novi objekt predstavlja strogi volumen, ki ga avtorji v ključnih predelih odvzamejo in z zamenjavo materiala fasade in nosilne konstrukcije pokažejo na osrednjo točko kompleksa. V ta del so postavljeni razstavni prostor podjetja, jedilnica in nekaj pisarn. Izbor uporabljenih materialov in njihovo prepletanje sledi želji po ustvarjanju ambientov, ki so dovolj strogi za institucijo, dovolj grobi za funkcijo in dovolj domači, da tovarna uporabniku ponudi prijeten občutek bivanja. Svetloba in senca v različnih obdobjih dneva postajata osnovni gradnik prostora.
Žirija je v obrazložitvi nagrade ZAPS zapisala nekaj pomembnih stavkov tudi o naročniku: »V duhu kraja in uporabnikov je za objekt značilna visoka raven zavedanja naročnikov, ki v arhitekturnem oblikovanju vidijo perspektivo za dvig lastne kakovosti in ustvarjalnosti. Projekt je prikaz kvalitetno izvedenega dela, ki je v simbiozi naročnikov in arhitektov ustvarilo prostorsko zasnovo izredne arhitekturne vrednosti in sočasno omogočilo zadovoljstvo bodočih uporabnikov.«
