V zakotnih deželah na vzhodni strani smo za svojo zaplankanost od nekdaj iskali najsijajnejše kamuflaže. Med drugim z jezikom, ki smo ga v dolgih stoletjih zapečkarstva mojstrsko, da ne rečem hohštaplersko zglancali in si z domačijskim sklanjanjem pod severni plot ustvarili lokalni dialekt, ki je kmalu presegel naša obzorja in po lastni notranji volji zrasel v besedišče, ki je veliko bolj globalno od nas samih. Globalno in aktualno. Severnoštajerski »kuln« ali južnoštajerski »koln«, recimo, zgolj zvenita nekoliko staromodno, zataknjeno nekam v podtalje za Šaleško dolino, v resnici pa gre za genialno iznajdbo, resnični besedni zaklad, ki združuje »Köln« in »premog« v eni besedi ter z redko daljnovidnostjo locira enega od najakutnejših centrov sveta, simbolno točko spora, ki je globoko globalna in globoko aktualna, pa vendar – kot vsak zaresni dialekt – tudi globoko lokalna in brezčasna. Dogaja se zdaj, dogaja se tukaj, dogaja se vsem nam in dogaja se za zmeraj. Kuln. Natančneje: Hambacher Forst.
Če boste pogledali na Googlov zemljevid in vanj vpisali Hambacher, Hambacher Wald ali Hambacher Forst, vas bo karta odnesla nekaj kilometrov zahodno od Kölna, v nep...