Zadeva Ehrlich ali junaki, poraženci in tisti vmes
Včasih pomislim, kje, na kateri strani, bi končala, če bi živela v času druge svetovne vojne v Ljubljani. Bi etično pritrdila tistim, ki so menili in čutili, da je najvažneje varovati življenja ljudi, četudi je treba, vsaj na videz, vsaj za nekaj časa, ukloniti glavo okupatorju? Ker je življenje vse. In ker bi za nameček slišala, kako pri boljševikih izučeni komunistični mladci brez sojenja likvidirajo drugače misleče civiliste po Ljubljani. Ali pa bi navzgor zabodla sredinec in rekla fakju, cerkvene gnide, se pravi krščen matiček in sveta Marija pomagavka, in jo podurhala v hosto in revolucijo, pa naj stane še toliko pobitih talcev, pretepenih in v taborišča odpeljanih someščanov? Ker škorenj fašista ni sladoled. Ker je brez svobode in dostojanstva vse nič.
Jasno je, da leta 2018 ob kavi s smetano na sončnem balkonu nimam odgovora. Vem le, kaj bi bila danes v enem ali drugem primeru in za koga, če bi po naključju prež...