Na zasidranem splavu s skromno kočo 125 kilometrov od severne obale Sulavesija je bil zadolžen, da s tako imenovanim ribjim agregatom ponoči z lučjo privablja ribe in ulov preda delodajalcu. Njegov edini stik z ljudmi je bila tedenska predaja rib, ob hkratni dostavi življenjskih potrebščin, zadnji še pred sredino poletja, saj se je njegov splav brez motorja ali vesel med nevihto 14. julija odtrgal s sidra in odtaval po morskih tokovih Filipinskega morja. V naslednjih 49 dneh je mimo njegovega splava plulo vsaj deset ladij, prevelikih, da bi sploh opazile najstnika, ki se je potem, ko so mu zaloge pošle, preživljal z ribolovom in vodo, ki jo je ob dežju ožel iz svojih oblačil. Šele v bližini Guama je vzbudil pozornost posadke tovorne ladje Arpeggio pod panamsko zastavo, ki ga je zaradi visokih valov z nekaj težavami spravila na krov in prek radijske zveze vzpostavila stik z ameriško bazo na omenjenem otoku. Svetovali so jim samo, naj fanta odpeljejo v ciljno pristanišče, tako da se je njegova robinzoniada nadaljevala na Japonskem in na tamkajšnjem indonezijskem konzulatu v Osaki. Zdaj je doma v Manadu, k svojemu osamljenemu polletnemu ribolovu daleč od obale, ki ga je opravljal od svojega šestnajstega leta, pa se ne bo več vrnil.