Na prvi uradni obisk v Nemčijo – v kateri je bil sicer od leta 2003, ko je prevzel oblast v Turčiji, vsaj dvanajstkrat – prihaja Reccep Tayyip Erdogan. Turški predsednik hoče z obiskom v Berlinu, kot pravi sam, končati obdobje slabih odnosov. Še vedno pa od Nemčije pričakuje, da ne bo več dovolila demonstracij »kurdskih teroristov« in da ne bo več dajala azila privržencem pridigarja Fethullaha Gülena, ki naj bi stal za neuspešnim državnim udarom julija 2016. V Nemčiji, ki je tudi največja trgovinska partnerica Turčije, živi štiri milijone ljudi, ki imajo turške korenine. Lani pa sta v Nemčiji na turških predsedniških volitvah kar dve tretjini udeležencev glasovali za Erdogana, ki je v Turčiji dobil manj odstotkov. Ta rezultat je bil za Nemce pravi šok, saj je edina stvar, s katero se vse nemške stranke strinjajo, zavračanje Erdogana.
Na levici in na sredini, kamor bi lahko šteli kanclerko Angelo Merkel, ga obtožujejo, da pogosto krši človekove pravice, skrajna desnica pa je vsa iz sebe, ker gradi mošeje po Nemčiji in ker je nemške državljane turškega rodu pozval, naj imajo po pet otrok.
Slabi odnosi med Nemčijo in Turčijo so dosegli najnižjo raven lani, ko je bilo v turških zaporih 30 nemških državljanov, nekateri med njimi obtoženi, da so sodelovali pri državnem udaru julija 2016. Nemške oblasti pa so preprečile, da bi Erdoganovi ministri po Nemčiji imeli predvolilna zborovanja. Turški predsednik je nato člane nemške vlade primerjal z nacisti, Merklova je ukinila državno poroštvo za nemške izvoznike v Turčijo, nemški zunanji minister Sigmar Gabriel pa pozval Nemce, naj ne hodijo na dopust v Turčijo.
Zdaj se zdi, da Erdogan nima druge možnosti, kot da poskuša obnoviti dobre odnose, ki jih je imela Turčija z Nemčijo pred leti. Eden od razlogov je, da ima turško gospodarstvo velike težave. Samo letos je turška lira nasproti dolarju izgubila 60 odstotkov vrednosti, tuji investitorji pa se Turčiji vse bolj izogibajo. Drugi razlog je nevarnost, da bo Turčija preveč sama in preveč odvisna od »prijateljstva« z Rusijo, s katero ima nasprotne interese v Siriji. Odnosi z ZDA pa so najslabši v zadnjih 40 letih, tudi zaradi turške aretacije ameriškega evangeličanskega pastorja Andrewa Brunsona.
Oboji si želijo sprave
Na vsak način Erdogan potrebuje zanesljivega zaveznika, kar bi lahko bila Nemčija. Tudi v Berlinu si namreč želijo, da v Turčiji ne bi bilo hude gospodarske krize. Erdogan bi namreč v tem primeru lahko iz države izgnal del od 3,5 milijona sirskih beguncev, za katere je zdaj v Turčiji dobro poskrbljeno. Erdogan je iz zaporov že izpustil večji del zaprtih nemških državljanov, medtem ko Merklova nasprotuje zahtevi Bele hiše, da se uvede gospodarske sankcije proti Turčiji, prav tako je spet uvedla državna poroštva za nemške izvoznike v Turčijo. Siemens in Deutsche Bank pa hočeta sodelovati pri projektu prenovitve turških železnic, vrednem 35 milijard evrov. Erdoganu pa najbrž ne bo uspelo, da bi z EU vzpostavil brezcarinsko območje in odpravil vizume. Turčija bi za to morala izvesti gospodarske in politične reforme.
