»Noge se niso vrtele, kot sem želel. Ne iščem izgovorov. Lahko le ugibam, kaj je šlo narobe. Ne znam pojasniti. Dal sem svoj maksimum in to je to. Po ravninskih tridesetih kilometrih sem se počutil močnega, dober občutek sem imel tudi v prvem delu klanca. Potem so noge kar naenkrat postale prazne, zabilo me je. 'Ustavil' sem se. Potem sem se le še bojeval sam s sabo do cilja v Innsbrucku. Ni bil moj dan. Drugi so bili boljši,« je hudo razočarani slovenski kolesar Jan Tratnik opisoval svojo kalvarijo na svetovnem prvenstvu v vožnji na čas. Le 31. čas dneva je za kolesarja, ki je lani končal v elitni deseterici, letos pa potihoma sanjal celo o najboljši peterici, zares kruta kolesarska »ura resnice«.
Favoriti v ospredju
Med najboljšo šesterico so končali vsi včeraj v Dnevniku omenjeni favoriti. Od prvaka Rohana Dennisa, podprvaka Toma Dumoulina do Skyevega para Kwiatkowski (4.) in Castroivejo (6.). Na oder pa se je vrinil evropski prvak Victor Campenaerts. Tratnik je bil daleč od sanjske elite. Na izjemno dolgi trasi (52 km) je za prihodnjim klubskim kolegom Dennisom zaostal kar pet minut in pol. Zanj je bil usoden vzpon skozi vasico Gnadenwald (v prostem prevodu vasica milosti), a za 28-letnega Idrijca ni bilo milosti. Vedel je, da bo vzpon ključen odsek, kjer se bo lomil rezultat.
»Pred dirko sem imel dober občutek. Nisem čutil pritiska. Želja pa je bila velika, priznam. Vse po ravnini in do polovice klanca sem odpeljal, kot sem si zamislil, popolno, brez napake. Dva kilometra pod vrhom ni šlo več,« je ponovil razočaran. »Ne ostane mi drugega, kot da pozabim in se pripravim na nedeljo. Želim z nasmehom končati zame uspešno sezono. Upam, da bom imel vsaj v nedeljo dober dan, da bom lahko čim več ob Primožu Rogliču in da bom pritisnil lepo kljukico čez sezono,« je misli sukal idrijski Sjuk, kot je njegov kolesarski vzdevek, podedovan iz družinskih krogov. V idrijski narečju pomeni sukati, obrniti.
Združil bo moči s prvakom
Tratniku ni pomagalo, da ga je iz spremljevalnega avtomobila z nasveti vodil Borut Božič, njegov kolesarski oče, vzornik, nekdanji sosed v bloku, ki je bil prvič v tej vlogi kot pomočnik Andreja Hautpmana. Tratnik se je lahko tudi tolažil, da bo imel v prihodnje lahko najboljšega mentorja. Januarja bosta v ekipi Bahrain Merida združila moči z Rohanom Dennisom. »Tega se še posebej veselim. Je najboljši. Ima mnogo več izkušenj. Sam se še učim, večinoma s pomočjo interneta. On je imel v ekipi BMC vse, ima vse znanje,« so se mu kar svetile oči ob misli na sodelovanje z vrstnikom v prihodnosti. In še Božiča napovedujejo kot novega športnega direktorja v slovenski ekipi.
Novi svetovni prvak, prvi Avstralec in 16. v zgodovini te discipline, je že z etapnima zmagama na Vuelti napovedal, da bo imel njegov največji tekmec Tom Dumoulin zelo težko delo, če želi ubraniti naslov. Za prvaka v jubilejnem letu v tej disciplini se nekako spodobi, da je dvoboj na daljavo potekal v duhu modernih tehnologij. »V avtomobilu me je spremljal Brad McGee. Skrbel je za to, da sem ostal miren. Vedel je za podatke o moči Toma Dumoulina, s katerimi je vrtel pedala na ekipni vožnji na čas. Prepričeval me je, da ga bom premagal, vendar nisem bil prepričan, dokler nisem privozil do cilja,« je ozadje zgodbe modernega kolesarstva razkril Rohan Dennis, navdušen, da bo končno v mavrični majici. »Sanje so postale resničnost. Sem svetovni prvak. Čudovit občutek. Veliko ljudem se moram zahvaliti, najprej pa ženi. Naslov sem lovil od mladincev. Užival bom leto v mavrični majici,« se je veselil kolesar ekipe BMC.
