Mislim svoje mesto: S priseljenci prestolnica postaja metropola

Bilo je na eni tistih ploščadi v blokovskem naselju v Šiški. Sredi parkirišč in stolpnic stoji mini trgovsko središče, stičišče prebivalcev. V poznem popoldnevu zgodnje jeseni so v diskont s poceni konfekcijo hodile družine in nakupovale večinoma otroška oblačila. Med na obešalnike nagrmadenimi oblačili so stikale ženske z rutami na glavah in dojenčki v vozičkih; drobne Kitajke, ki so po trgovini lovile svoje temnolase otroke; najstnice, ki so bile namazane kot srbske starlete in so kupovale še več cenenih lepotilnih pripomočkov; mladi fantje, ki se jim je videlo, da redno vsak dan dvigujejo uteži v skladu z moškim idealom balkanskih narodov; starejši gospodje, katerih obrazne gube in zdelane roke so pripovedovale zgodbe garaških življenj Hasotov in Mujotov na gradbiščih. V trgovini je odmevala mešanica jezikov, zdelo se je, da nisem v Ljubljani, temveč v kakšni dunajski četrti z jugoslovanskimi in kitajskimi priseljenci.