Evropa lahko zamudi priložnost za vzpostavitev nove politične konstelacije

Razkol evropske politike

Evropska politika je že dolgo strukturirana z razkolom na levico in desnico. Od prvih neposrednih demokratičnih volitev poslancev v evropski parlament leta 1979 vse do zadnjih volitev leta 2014 sta Stranka evropskih socialistov (PES – Party of European Socialists) in Evropska ljudska stranka (EPP – European Peoples’ Party) skupaj dobili med polovico in dvema tretjinama glasov (preostalo je pripadlo centristom, Zelenim, radikalni levici in pa novi vrsti strank, ki so evroskeptične). Štirideset let sta dva prevladujoča igralca vladala Evropi z neke vrste veliko koalicijo.

V več državah pa ta delitev ni več značilna za politično sceno. Na Poljskem, Madžarskem in v večini srednje Evrope je glavna konfrontacija med neliberalnimi nacionalisti in proevropskimi liberalci. V Franciji leta 2017 volilci niso izbirali med levico in desnico, ampak med Macronom, velikim zagovornikom odprtosti (čigar svetovalec v volilnem boju sem bil), in Marine Le Pen, ki mu je bila v tem povsem nasprotna. V Italiji pa sta bili tako desna kot leva sredina potisnjeni na obrobje z dvema antisistemskima strankama, ki sta imeli korenine v skrajni desnici in skrajni levici.

V resnici je med zmerno levico in zmerno desnico pri današnjih temah, ki najbolj polarizirajo – kot so gospodarska odprtost, Evropa in priseljevanje – zelo malo spornih točk. Oba tabora sta za globalizacijo, čeprav drugače gledata na vprašanje, kako se spoprijeti s posledicami. Obe strani sta tudi aktivno udeleženi pri evropskem združevanju, čeprav ne z navdušenjem. In medtem ko je njun odnos do priseljevanja različen, sta v zahodni Evropi oba tabora priseljevanje sprejela kot dejstvo. Ko se državljani odločajo med levico in desnico, to ne pomeni, da so s tem za odprto gospodarstvo in odprto družbo ali pa proti njima. Obema političnima grupacijama je predvsem nejasno, kaj storiti, ko gre za vprašanje, kako zagotoviti dostojanstvo državljanom, ki so kot delavci brez pravic, medtem ko imajo zagovorniki identitetne politike vsaj neki navidezni odgovor na to vprašanje.

Vsekakor ostaja razkol med levico in desnico v številnih državah očiten. Ta delitev strukturira razprave o domačih temah, kot so distribucija prihodka in vloga države, prav tako razprave o nekaterih jutrišnjih velikih izzivih, kot sta globalna obdavčitev ali prihodnost dela. Toda kot kaže britanska politika, to ne velja za teme, ki so trenutno v ospredju: torijci (konservativci) in laburisti so edini protagonisti britanske politike, toda pri vprašanjih, ki so res pomembna – kot je, kako naj se izvede brexit – sta obe stranki precej nebogljeni.

Da bi bile teme, ki so pomembne za Evropo, pred volitvami poslancev v evropski parlament prihodnje leto bolj jasne, bi bilo treba oblikovati dva nova tabora. A kljub razpokam na obeh straneh se to najbrž ne bo zgodilo.

Levica se je v veliki meri razklala na (precej oslabljeno) zmerno krilo in pa radikalno, deloma protievropsko tendenco. Vprašanje pa je, ali bodo jezovi, ki ločijo Evropi sovražno levico od nacionalistične desnice, popustili. Na tak scenarij kaže italijanska vladna koalicija, medtem ko vse bolj protipriseljenska stališča Sare Wagenknecht iz Linke (Levica) in ostri protievropski govori Jean-Luca Mélenchona iz France Insoumise (Nepokorna Francija) dajo sklepati, da bodo nekateri radikalni levičarji raje izgubili svojo dušo, kot da bi izgubili podporo delavcev. A tudi če so jezovi načeti, se še niso porušili.

Mračen scenarij

Na desnici pa EPP, stranka nemške kanclerke Angele Merkel, noče potegniti rdeče črte in vedno bolj nacionalističnemu, neliberalnemu, do muslimanov sovražnemu in celo antisemitskemu Orbanu povedati, da jo je prestopil. Ne da bi ga bilo sram, zdaj Orban trdi, da je pravi dedič Helmuta Kohla in da predstavlja zdravo jedro EPP. V junijskem govoru si je zadal nalogo, da bo stranko privedel nazaj k njenim krščanskim koreninam. Tako bo šla EPP na volitve kot zelo čudna koalicija zagovornikov Evrope in nacionalistov, liberalcev in neliberalcev, zagovornikov različnosti in tistih, ki se zavzemajo za krščansko identiteto.

Da bi se odpravila stara struktura, bi se moral pojaviti močan glas za Evropo in za odprtost. Veliko se je ugibalo o tem, ali bo to vlogo igral Macron. Toda pojavile so se ovire. Za moža, ki je prišel na oblast brez podpore neke stranke, domače reforme in krepitev politične baze v lastni državi pomenijo več kot dovolj dela. Njegovo prizadevanje za reformiranje evrskega območja je bilo onemogočeno spričo težav pri oblikovanju nemške koalicijske vlade in izgube Italije kot partnerja. Poleg tega je boj za azil, ki ga je Merklova tako pogumno bojevala, izgubljen: dve leti po tem, ko je trdila, da je Nemčija dovolj močna za odpiranje mej, je doživela hud poraz na volitvah, kar je vodilo do napetosti v koaliciji in umika z evropske fronte. To ovira morebitne zagovornike odprtosti, da bi se jasno izrazili o najpomembnejši temi. Glavno vprašanje je, ali lahko Macron še vedno upa, da bo zmogel odločilno spremeniti evropsko politiko, ali pa bo moral priznati prevlado sil, ki si prizadevajo za ohranitev obstoječih razmer, in pri njih iskati zaveznika.

Za zdaj pa se zdi, da bodo volitve leta 2019 niz nejasnih, predvsem taktičnih bojev. To bo slabo za demokracijo, saj si državljani zaslužijo jasne opcije glede glavnih tem. Tako bo ravno v času, ko bi se EU morala na novo definirati, njena legitimnost še bolj spodkopana. V naslednjih devetih mesecih se bo pokazalo, ali je še mogoče preprečiti ta mračen scenarij.