Pri opisovanju oziroma razčlenjevanju kapitalizma pisci pogosto uporabljajo različne pridevnike ter predpone, kot so: darvinistični, liberalni, socialni(!), gnili, anarho-, tehno-, neo- in še bi lahko naštevali posamezne zvrsti, čeprav med njimi pravzaprav ni bistvenih razlik. Kapitalizem v osnovi temelji na zasebnem lastništvu in denarju (kapitalu), čim bolj produktivni proizvodnji dobrin, učinkoviti prodaji in na s tem povezani rasti dobička – kapitala. Z redkimi izjemami – zgled so zlasti skandinavske dežele – eno od značilnosti kapitalizma predstavlja tudi odnos do ljudi, delovne sile, ki je v (pre)veliko primerih daleč od želja in sanj širokih ljudskih množic. Včasih so govorili in tolažili nezadovoljne, da bo kapitalizem v svoji zadnji razvojni stopnji do ljudi nadvse prijazen in socialno naravnan, a kaže, da se ta stadij še kar oddaljuje.
Kaj porečemo o liberalnem kapitalizmu?
Ker je liberalni kapitalizem brezbožen, ateističen, zahtevajo od nas naša edino prava načela krščanska, da ga moramo zavreči; in ako bi k temu tudi načelno ne bili prisiljeni, morali bi nas k temu grozni nasledki, ktere kapitalizem povzročuje. Zavreči toraj moramo to zistemo iz sledečih vzrokov:
Liberalni kapitalizem ne priznava razen sebe nobenega gospodarja, podlaga vsemu njegovemu delovanju je sebičnost. On ne pripozna v človeški družbi nikakoršnega nravnega reda, ki pa je za ohranitev človeštva neizogibno potreben, on tudi ne pripoznava vrhovnega vladarja, Boga. Načela njegova so toraj popolnoma kriva.
Ker pa kapitalizem svoja načela strogo in dosledno izvršuje tudi v dejanskem življenji, morajo tudi nasledki, ki izhajajo iz krivih načel, škodljivi biti. To tudi vidimo v življenji. Kapitalizmu je dobro vsako, tudi najbolj krivično sredstvo, ako mu služi v korist; zato sta goljufija in sleparstvo dandanes na dnevnem redu. Da se malo globeje v življenje ozremo, poglejmo si le kapitaliste po svetu. Kako oderuško postopajo povsod, kamor zadene njih gospodstvo! Male posestnike, obrtnike v začetku skušajo dobiti v svoje mreže in ko jih vjemó s posojilom ali drugimi sredstvi, si jetnik ne more pomagati; prodati mora, kar ima in za oderuha delati ali pa po svetu iti s trebuhom za kruhom. (…)
Kako dolgo pač, smemo misliti, da bo obstala družba, ki ne pozna nravnih zakonov, v kteri vlada le pravica močnejšega in sicer ne opravičena in zakonita? V taki družbi vlada le pest, kruta sila, a njeno kraljestvo nima obstanka.
In kaj vse zahteva kapitalizem, da doseže svoje namene? On hoče, da se odstranijo vse stanovske zadruge, da se odpravi skupno, nepremakljivo premoženje, on hoče, da se odpusté oderuške postave, da se zdrobé dobro vrejene občine. Vse to, kakor smo vže omenili, on zahteva. Toda ali te zahteve ne nasprotujejo bistvu družbe? Ali si ploh pri izpolnjenih teh zahtevah moremo misliti obstoječo družbo? Ne, take zahteve izpolnjevati ali pa grob kopati človeški družbi, je ono. Družba je nraven organizem, uravna celota, ki brez nravnih zakonov nima obstanka; ker pa kapitalizem teh ne pripozna, deluje družbi v pogin, zato ga moramo naravnost zavreči.
Oglejmo si v potrdilo rečenemu le še krvavo rano, ktero je zadál kapitalizem človeštvu. V mislih mi je silen propad, ki loči bogatina od reveža, gospodarja od delavca. Kapitalizem rodi namreč tudi v sedanjem času nove sužnje v pravem pomenu in ti so delavci brez vseh pravic. Sicer sedanji kruteži ne oklepajo svojih sužnjev v železne verige, toda neizprosna sila, vsakdanja potreba je mnogo hujša nego nekdanje železne verige. Res je sicer, da delavec lahko pusti delo, ako ne izhaja, toda kam hoče iti, ker so razmere skoro povsod enake. Res je, da si lahko išče dela, kjer si hoče, toda vse je le navidezno. Delavec, ki mora živiti svoje onemogle starše, ki ima obilo družino, on mora tam delati, kjer je. Kajti kdor živi od danes do jutri, mora si nekaj zaslužiti vsak dan, sicer tiste dni, v kterih bi ne delal, nima kaj jesti. Kaj hoče delo popustiti in ga drugod iskati, zvečer pa pride domu s praznimi rokami, ko mu od vseh strani otroci kličejo: oče kruha, kruha, ko žena z vodo napolnjeno posodo pred ognjiščem pričakuje krajcerjev od moža, da pristavi za večerjo!
V pravem pomenu sužnji so toraj delavci pri liberalnem kapitalizmu. Toda – nesreče ne dovolj – osoda je bila paganskim sužnjem bolj mila, nego krščanskim delavcem. Nekdaj je gospodar skrbel, da so bili sužnji s potrebnim preskrbljeni, ker to je bilo njemu v korist, bolj čvrsti, močni in zdravi sužnji so gospodarju tudi več pridobili. In edino to dobro, ktero so imeli stari sužnji, pri delavcih tudi odpade, ker današnjim gospodarjem je vse eno, ali so delavci čvrsti ali ne, ako niso zanj, hajdi, in dobi jih namesto enega, kolikor jih hoče. In delavec…?
Vprašam, ali je stanje v človeški družbi naravno? Ali ni ravno vse delovanje liberalnega kapitalizma naperjeno, da razloči, razruši obstoječo družbo? Ali nam grozeči propad med bogatimi in reveži ne kliče tega dovolj glasno? – To so toraj ljudje, njih načela in dela, ki hočejo osrečiti človeštvo! (…) Z brezobzirnostjo in krutostjo so si sami izredili najhujšega nasprotnika, ki je sicer zapoznel, a sedaj tem hitreje raste, izgojili so si sovražnika, ki jih prej ali slej gotovo uniči. In sovražnik ta je socijalizem.
Slovenec, 7. septembra 1883
Liberalna skrb za kapitaliste.
Znano je, da v Ljubljani nebroj delavskih in uradniških družin stanuje v vagonih, barakah in zaduhlih, tesnih prostorih, z vojnih oderuštvom spečeni milijonarji pa prešerno stanujejo po tujih hišah. Poverjenik dr. Gosar, član Ljudske stranke je izdal naredbo, naj milijonarji takoj zidajo svoje hiše, da pridejo revni do primernih stanovanj. In glej: ves liberalizem je zagnal glušeč hrup: milijonarjem se krivica godi, obesite anarhista Gosarja. Seveda niti liberalni minister dr. Kukovec ni upal razveljaviti dr. Gosarjeve odredbe, ker je nadvse pravična. (…)
Domoljub, 4. avgusta 1920
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
