Velesili vzhodnega bloka je vladal med letoma 1953, ko je nasledil umrlega Stalina, in 1964, ko so ga med tajno sejo kremeljskega centralnega komiteja odstavili. Med drugim so mu očitali, da je z razkritjem Stalinovih zločinov med zelo krvavimi političnimi čistkami in z »ukinitvijo« njegovega kulta osebnosti pred domačo in svetovno javnostjo svojega predhodnika preveč razgalil ter da je tudi okoli sebe začel ustvarjati kult osebnosti. Spotaknili so se tudi ob njegovo »neotesano« obnašanje med srečanji z drugimi uglednimi državniki ter ob njegovo znamenito vročo razpravo med generalno skupščino OZN leta 1960, ko je v silni neobrzdani razburjenosti s čevljem tolkel po mizi. Svet mu je po drugi strani hvaležen, ker je z modro politiko med srečanji z ameriškima predsednikoma Eisenhowerjem in Kennedyjem planet obvaroval grozeče atomske vojne. O njegovi nepredvidljivosti pričajo naslednji dogodki: svet si je po njegovem dunajskem srečanju z ameriškim predsednikom Johnom F. Kennedyjem in po vzpostavitvi varnostnega »rdečega telefona« junija 1961 močno oddahnil, že vsega dva meseca zatem pa je hladno vojno ponovno zaostril z začetkom gradnje berlinskega zidu. Umrl je 11. septembra 1971.
Pred zgodovinskim srečanjem dveh največjih
Nikita je s težavo dobil delo, Dwight pa je bil slab gojenec
Smo pred zgodovinskim srečanjem. Hruščev bo že pojutrišnjem na obisku v Ameriki in čeprav še ni določeno kdaj, bo Eisenhower v doglednem času Hruščevu vrnil obisk v Sovjetski zvezi. Dogodek je zares zgodovinski, kajti človeštvo si želi olajšanja, si želi malo boljšega vzdušja, saj nam atomska bomba že nekaj let kot Damoklejev meč kroži nad glavo. (…)
Nikita Hruščev je otrok siromašne ruske pol kmečke, pol delavske družine iz doneškega bazena. (…) Ko je Nikita odraščal, je moral z bratom opravljati domača poljska dela in pasti ovce, ki mu jih je zaupala srenja. Branja in pisanja se je naučil v vaški cerkveni šoli, toda daleč ni prišel, bil je baje preveč živahen za šolo. (…)
Dwight Eisenhower je sin ameriškega tehnika. (…) V šoli ni Eisenhower nikoli kazal kake posebne inteligence (…) Tudi v vojaški akademiji je bil Eisenhower zelo nediscipliniran in najstrožje kazni so bile na dnevnem redu. (…)
Primorski dnevnik, 13. septembra 1959
Hruščev v USA
S široko nasmejanim obrazom je v torek, 15. t. m., na letalskem oporišču Andrews, 25 km jugovzhodno od Washingtona, izstopil iz sovjetskega reakcijskega letala, ki je pravkar priletelo brez pristanka iz Moskve, predsednik sovjetske vlade Nikita Hruščev. (…)
Na letališču ga je pričakal, prav tako z nasmejanim obrazom, severnoameriški predsednik Eisenhower in druge vladne in vojaške osebnosti. Vzdolž ceste od letališča do Blair House poleg Bele hiše, kjer so dali Hruščevu stanovanje, je bilo postavljenih na stotine uniformiranih in tajnih agentov washingtonske, državne in tajne policije. Razobesili so najmanjše možno število rdečih sovjetskih zastav poleg ameriških. Vzdolž poti od letališča do Blair House ni bilo sprejemnih parad. (…)
Vzporedno z mrzličnimi pripravami za sprejem Hruščeva so po vsej USA odmevali tudi protesti proti njegovemu obisku in proti njemu osebno. V Washingtonu je Odbor za svobodo vseh narodov razdelil na tisoče črnih trakov, da jih bodo ljudje nosili, dokler bo Hruščev v USA, in pozval prebivalstvo na »solidarnost z žrtvami komunizma z nošnjo črnih trakov v znak splošnega žalovanja.« (…)
Svobodna Slovenija, 17. septembra 1959
Hruščev ante portas ...
»Hanibal ante portas« so vpili prestrašeni Rimljani, ko je pred več ko dva tisoč leti prišel afriški barbar Hanibal pred vrata Rima. (…) »Hruščev ante portas« so vpili pred tedni po obeh ameriških kontinentih, ko je Kuba postala sovjetsko oporišče tik pred obalo ZDA in je Hruščev oznanil vsemu svetu, da bo osebno prišel v New York na zasedanje Organizacije združenih narodov.
Toda ta Hanibal modernega časa odhaja iz New Yorka s precej prazno listnico. Pesti ga bodo bolele, jezik tudi – razbijal je s pestmi po svoji mizi v zborovalni dvorani (stari preizkušeni diplomati so od sramu zardevali kot novopečene device), vpil je in se drl, da mora Hammarskjoeld s svojega mesta, lovil časnikarje in jim z balkonov ter na cestah in skozi vrtne ograje podajal izjave. Slonov sicer ni pripeljal s seboj, pač pa kot na vrvici nekaj svojih poddiktatorjev v Evropi, upal je, da bo spravil komunistično Kitajsko v OZN ... (…)
Prav hitro se je zaključila newyorška predstava. Komentarji se pomirjujejo, Hruščev ne povzroča več prometnih ovir na ulicah Manhatana. Med zadnjimi glasovanji v OZN je bil njegov predlog o novih razgovorih za razorožitev v njegovem smislu, poražen z 61 : 12 glasovom. Kakor stari Rim, tako se je (še vedno civilizirani) svet znašel, se zedinil in se zresnil (…) Taka večina je ogromna in je Hruščev potencialno gotovo večja nevarnost kot pa bi smeli nevarnost malomarno zavračati. Toda že stari Hanibal je po svojem neuspehu pred Rimom v svoji Afriki kmalu mrknil in izginil v zgodovino samo kot svarilen zgled še za naše čase. (…)
Svobodna Slovenija, 13. oktobra 1960
Izredno hrupna seja v skupščini OZN med razpravo o ukinitvi kolonializma
NEW YORK, 12. – Na današnjem večernem zasedanju skupščine OZN, na katerem so razpravljali o kolonializmu, je prišlo do številnih incidentov, med katerimi so številni delegati vpili in tolkli po mizi, dokler ni predsednik prekinil seje. (…)
Protestiral je tudi Hruščev. Filipinski delegat je v nadaljevanju govora dejal, da »SZ požira vzhodnoevropske države«. (…) Hruščev je ves čas njegovega govora tolkel s pestjo po mizi. Nekateri trdijo, da si je sezul čevelj in da ga je skušal zagnati v predsednika. Drugi pravijo, da je z njim tolkel po mizi, tretji pa pravijo, da je tolkel z obema pestema po mizi ter da je le iskal okoli sebe, da bi našel kaj drugega. (…)
Primorski dnevnik, 13. oktobra 1960
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
