Problem bo nastal tudi, če Koželjevo telo ne bo več sposobno povzpeti se na javni prevoz; koliko je ta sploh koristen, ker ni na razpolago 24 ur na dan. Tudi taksiji ne vozijo v zaprtem območju, kavalirji pa le do 20. ure. Nič ogleda Tromostovja ali pa vrnitve domov s koncerta v filharmoniji. Starčki, bodite doma in s kurami spat!

Kar se tiče železniških postaj v mestu, vidim, da ima podžupan bipolarno gledanje, na primer pri tivolski postaji. Kot mestni urbanist dopušča, da je postaja za invalide, kolesarje, nakupovalce z vozički in starše z otroki v vozičkih nedostopna z Erjavčeve oziroma iz Tivolija, po drugi strani pa je navdušen nad Tobačnim mestom, ki naj bi imelo hkrati slab dostop in izstop za menda tri tisoč vozil in nekaj tisoč ljudi, omejenih z železnico, Bleiweisovo, Tržaško in slepo Oražnovo. Prečudovita ljubljanska visoka vrata, ki bodo prepustna predvsem za avtomobile, za kolesarje in pešce pa zelo slabo.

Bodo pa trinajst-, sedemnajst- in triindvajsetnadstropni stolpi zadostili obsedenosti mestnega arhitekta, da stlači, ne skoncentrira, ljubljansko »milijonsko« prebivalstvo, kar je nekritično vpeljal v mestno politiko leta 2010. S tem je dal uničiti mestne komplekse, ki ne prenesejo vzdržnostnega razvoja, prenesejo le trajnostnega. Že določilo, da so nizke gradnje dovoljene ne več do 11 metrov, ampak do 14 metrov ne glede na okolje in nosilnost tal, je povzročilo pravo katastrofo. Dopušča uničevanje vrtov v vilskih naseljih, da ne govorim o predimenzioniranih stavbah na slabo nosilnih barjanskih tleh z garažami, ki so posegale ne le v visoke talne vode, ampak predvsem v (slabo prevedene) »viseče« vode, t. j. mezeče podtalnice, ki se spušča po pobočju navzdol: z Gradu (Tribuna oziroma Luwigana in posedanje blokov na Prijateljevi), z Rožnika pa kar v dveh slojih… In tu se sklene krog podžupanove bipolarnosti.

Ljudje v Rožni dolini nis(m)o proti novogradnjam kar tako, ampak proti tistim, ki niso v skladu z okoljem: to zadeva podtalnico, ki ni enaka močvirski, ampak je mezeča; to zadeva betoniranje vrtov; preveliko koncentriranje prebivalstva brez ustrezne infrastrukture, kot je garažiranje avtomobilov, še zlasti pa kanalizacijsko omrežje, ki je mešano in je že nekaj časa poddimenzionirano (letos je Rožno dolino prvič zalilo s fekalijami kar trikrat); to velja za nespoštovanje varovanja kulturne dediščine (predvsem meščanske, delavska je bila zmeraj podcenjevana) glede uskladitve novogradenj z okolico. V intervjuju sicer trdi, da »so bile (po istih določilih) tam zgrajene tudi zelo kakovostne hiše, ki se lepo skladajo z okolico; že poltretje leto ga milo prosim, da mi v Rožni dolini pokaže vsaj pet novodobnih kakovostnih hiš, ki se lepo skladajo z okolico, vendar sem že poltretje leto popolnoma nepotešena.

Res je, da je MOL letos sprejel nov občinski načrt (OPN), ki naj bi nekako popravil stanje v Rožni dolini, ampak hudič je v podrobnostih: izvzet je blokovski kompleks, pardon, vila bloki, ki bodo zgrajeni na današnjem suhem zadrževalniku, kamor se stekajo vode s Cankarjevega vrha, že sprejetih podrobnih prostorskih načrtov pa noče revidirati v smislu talnih in mezečih vod, kaj šele glede kanalizacije, ki bo kmalu dobila s temi bloki, ne vilami, za sedmino več prebivalcev.

Že gospod mag. Miran Gajšek mi je dal vedeti, da so to stvari investitorjev, ne mesta, in da ga kulturna naselbinska dediščina v Rožni dolini ne zanima, še manj župana – ki zaupa njemu, še bolj pa mestnemu arhitektu, ki preferira moderne ravne strehe pred podedovanimi meščanskimi dvokapnicami ali delavskimi slemenskimi strehami s frčadami. Vse je zanje podvrženo le kriteriju financ. Le v Murglah ne, čeprav so, kar se tiče tal in kanalizacije, na boljšem od Rožne doline.

Prosim, Štefka Kučan, da za te mestne može skuhate čaj, saj ga bodo v Rožni dolini kmalu pili pod vodo.

Živa Vidmar, Ljubljana