Zdelo se mi je, da sem slišal človeške glasove kot oddaljeno… pesem. Pritajil sem se med dvema trtama v vinogradu in čakal. Pesem se je vse bolj bližala. Po nekaj trenutkih je bilo mogoče razbrati že stihe. »Na Štajerskem hrib vsak lepo zeleni in trtica vinska rodi,« sem jasno slišal, »in vsi ga tak zdravi veselo pijo in pesmice zraven pojo…« Srce mi je zastalo. Vedel sem, da so to oni. Samo oni tako pojejo. Zdaj so bili že zelo blizu. »Kako bi se jaz pač naj kislo držav, kako bi veselo ne pev, sem fantič zelenega Štajerja, saj mene vse rado ima!«
»Fantič zelenega Štajerja«! Fuck! Že na urjenju nam je ob tej pesmi zaledenela kri v žilah, ampak na urjenju stojite postrojeni okoli bazena, poslušate »Štajerskega...
