Leta 1931 rojeni Petrić je na Akademiji za glasbo diplomiral iz dirigiranja in kompozicije. Svojo bogato glasbeno kariero je začel kot oboist, ko je še kot študent postal član radijskega orkestra, nato pa stopil na samostojno pot. Kot (so)snovalec in v veliki meri idejni vodja mlade generacije skladateljev, združene v Klubu komponistov in v skupini Pro musica viva, je bil zaslužen za odpiranje slovenskega glasbenega prostora modernizmu. Iz tega kroga je leta 1962 ustanovil Ansambel Slavko Osterc, ki se je v dveh desetletjih, kolikor ga je umetniško vodil, profiliral kot vodilni jugoslovanski komorni sestav za izvajanje sodobne glasbe. V tem času je krstno izvedel več kot 130 novih del, predvsem slovenskih pa tudi tujih skladateljev, nastopal na mednarodnih festivalih sodobne glasbe po Evropi in drugod po svetu ter posnel številne sodobne skladbe z uglednimi domačimi in tujimi solisti. V letih 1979 do 1995 je umetniško vodil Slovensko filharmonijo ter bil več kot 30 let urednik Edicij Društva slovenskih skladateljev, ki jih je razvil v sodobno glasbeno založbo. Bil je tudi profesor na Akademiji za glasbo.
Njegov opus danes med klasikami sodobne slovenske glasbe
Ustvaril je obsežen in raznolik kompozicijski opus, ki sega vse od orkestralnih do komornih in solističnih del. Bil je izrazito instrumentalni ustvarjalec. Sprva se je zgledoval pri evropski novodobni tradiciji, nato je z uporabo aleatorične tehnike komponiral avantgardna dela, kasneje pa se je vrnil k tradicionalnejšemu skladanju. Danes se njegov opus uvršča med klasike sodobne slovenske glasbe. Med sodobnimi slovenskimi komponisti so njegova dela med najpogosteje izvajanimi. Bila so predstavljena na mnogih najpomembnejših koncertnih odrih tako doma kot v tujini ter izdana na številnih nosilcih zvoka z najvidnejšimi glasbenimi poustvarjalci. Kot je v utemeljitvi Prešernove nagrade zapisal muzikolog Matjaž Barbo, Petrića opredeljuje brezkompromisno sledenje lastnim poetskim principom, pa naj bodo še tako v opreki z vodilnimi tokovi okolice in z veljavnimi načeli povprečnega okusa.
»Glasba mi je bila življenje«
Petrić pa je ob prejemu nagrade za STA povedal: »Glasba mi je bila življenje. Z njo živim že vseskozi in sploh si ne morem predstavljati, da se z njo ne bi ukvarjal. Vodil sem ansamble, bil organizator, umetniški vodja Slovenske filharmonije, strokovno sem deloval na društvu skladateljev, bil vabljen v razne žirije. Če imaš potrebo nekaj početi, to počneš. To je enostavno potreba.« Ves čas je zagovarjal tudi, da je ustvarjalnost branik naroda. »Ampak tega se niti ljudje niti družba niti politika ne zavedajo, dokler ne pride tako daleč, da je edini, ki še brani nek narod, njegova kultura. To je bilo vedno, v vojnih, povojnih časih. Kaj je ostalo? Kultura. Drugo so lahko zrušili in pobili, a kultura in umetnost sta vedno ostali.«
Poleg Prešernove nagrade za življenjsko delo je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada (1971), Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za ustvarjalnost (1977), Kozinovo nagrado (2001), ki ga za zakrožen opus podeljuje Društvo slovenskih skladateljev, katerega častni član je bil, ter več tujih priznanj.
Preberite še intervju z Ivom Petrićem ob prejemu Prešernove nagrade leta 2016.
