Po brežini potoka Radulja v naselju Dobrava pri Škocjanu na travnik vodi drča, dovolj široka za človeško nogo. Pot se nadaljuje proti njivi s koruzo. Bober, ki je izključno rastlinojed, si je pač postregel, kar mu je na voljo. »Seveda se kmetje jezijo in prijavljajo škodo. Toda ta je glede na nizko ceno koruze zanemarljivo majhna, predvsem pa bistveno manjša od tiste, ki jo na koruznem polju naredijo denimo divji prašiči. Toda ne le na poljščinah, prijave škode so bile celo v mestih, denimo v Kostanjevici, kjer so bobri poglodali sadno drevje in ciprese. Lotili so se celo lesenega čolna,« pripoveduje revirni gozdar v Krakovskem gozdu Matjaž Cizel iz brežiške enote Zavoda za gozdove, ki je tudi pooblaščeni cenilec za škodo, ki jo povzročijo zavarovane živalske vrste.
»Ljudje pozabljajo, da se morajo najprej sami obnašati kot dober gospodar in poskrbeti za zaščito,« dodaja Andrej Hudoklin iz novomeške enote Zavoda za varstvo narave. »Bober se prehranjuje v naravi in njiva koruze mu je dobesedno ponujena. Edina učinkovita zaščita so električni pastirji, nameščeni nekoliko nižje in vsaj s tremi električnimi žicami.«
Bober se je vrnil pred 20 leti
Bober je svojo avtohtono zgodbo v slovenskem prostoru končal okoli leta 1750, skoraj 250 let kasneje se je vrnil. Prvo bobrišče je leta 1997 opazil neki kmet ob Dobravi pri Škocjanu, na robu Krakovskega gozda, kjer se Radulja izliva v Krko. »Poklical me je in rekel, da se nekaj dogaja, psi cele noči lajajo, ob potoku pa so celi kupi vej. To bo zagotovo bober, sem mu dejal,« se spominja Cizel. »Kmalu zatem se je nekemu kmetu s traktorjem udrlo, ko je zapeljal čez bobrišče. Ampak saj sploh ni vedel, kaj tam je. Še srečo je imel, da se ni prevrnil.«
Leta 1996 so hrvaški naravovarstveniki naselili bobre na močvirsko Lonjsko polje v porečju reke Save južno od Zagreba. Populacija se je hitro razširila na slovensko stran. Danes jih je v porečju Krke po podatkih, do katerih so ob lanskem popisu prišli študentje biologije, okoli 300 do 400. »Gre za oceno na podlagi števila bobrišč. A jih je čedalje težje šteti, ker je težko ločevati med posameznimi družinami,« pojasnjuje Hudoklin. V družini so poleg odraslega para običajno še dve generaciji mladičev, dokler se pri treh letih ne osamosvojijo. Leta 2002 so bobre opazili na belokrajski reki Dobličici, ki se izliva v Kolpo, v naslednji letih tudi na Sotli, Dravi, Muri, Mirni in celo na Ljubljanskem barju. »Zdaj samo čakamo, kdaj bodo dosegli tudi celjsko kotlino,« pravi Hudoklin.
Izjemen naravni graditelj in inženir
Po Cizlovih besedah so se ti največji evropski glodavci na Radulji najprej pojavili na območju, ki je bilo meliorirano in so potok speljali v kanal, ki pa se je zaraščal, saj ga nihče ni čistil. Aktivno bobrišče, ki je na prvi pogled videti kot kup večjih in manjših vej, je presenetljivo blizu prvih hiš. »Bober si v brežino izkoplje rov, vhod ima običajno pod vodo, rov pa nato prebije na plano na travniku ob brežini, kjer nato leta in leta nalaga in prepleta veje, ki jih utrdi z blatom. Tako je varen. Lubje pa si spravlja za zimsko zalogo.«
Le streljaj od Dobrave proti Zameškemu, na potoku Račna, je lepo vidna bobrova stvaritev, natančno izdelan jez iz manjših in večjih vej. Zaradi jezu se je gladina vode dvignila za cel meter, pravi Cizel. »Če bi jez podrli, bi bobrova družina, ki običajno gospodari na dveh do treh kilometrih vodnega toka, novega zgradila v nekaj dneh.« Kot dodaja Cizel, ima bober izredno pozitiven vpliv na ekosistem, saj vzpostavlja naravni vodni režim ter ustvarja in vzdržuje mokrišča, ki so življenjski prostor številnim živalskim in rastlinskim vrstam.
Sobivanje z bobrom je nujno in hkrati lepa priložnost
Travnik ob Račni je močvirnat, vsak drugi korak je korak po vodi. »Ko bober zgradi jez, se voda za jezom dvigne in resda poplavi bližnje travnike in njive. Toda to je hkrati fantastična naravna čistilna naprava in zadrževalnik vode. Bober na tak način tudi preprečuje, da bi se potoki prehitro izsušili,« dodaja Hudoklin.
Kot pravi, se škoda pojavlja tam, kjer je človek preveč skrčil obrežni pas in se preveč približal vodi. »Na neki način se je bober vrnil ob pravem času, ko človek s prevelikim vnosom nitratov na kmetijska zemljišča že vrši prevelik pritisk na ekosistem. Bober regenerira obrečni vegetacijski pas, ki ima izjemno filtracijsko funkcijo. Zato je bobra in njegovo početje treba gledati celovito. Sobivanje z bobrom je hkrati tudi priložnost, da spremenimo odnos do obrečne vegetacije,« razmišlja Hudoklin.
