Zlatko Kavčič se z etiketami, kaj je in kaj ni jazz, praviloma ne obremenjuje, kar ga je vedno postavljalo v dvoumen odnos tako do jazzovskega »glavnega toka« kot nekaterih ozkih dojemanj »avantgarde«. Zato pa je ohranil živahen dialog z umetniki vseh vrst in se oprijel duha ustvarjalne solidarnosti, ki jo ves čas izpričuje v raznovrstnih projektih.

Da Kaučič vztraja pri pomenu lokalnega in osebnega, se kaže tako pri zvočnih analogijah kraške okolice, glasbenih dialogih s pesniško besedo kot pedagoškem delu z mladimi glasbeniki v delavnicah Zvočni izviri in medgen

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.