»Ne maram zmajev, ker so grozljivi. Raje imam kužke, konje in samoroge, ki so bolj prijazni,« je med sestavljanjem zapestnice prijateljstva ljubezen do enega mitološkega bitja in nezaupanje v drugega v eni povedi strnila petletna Pia. »Predstava mi je bila zelo všeč, zmaji tukaj pa niso tako strašljivi,« se je navezala na jutranjo zmajsko budnico in ples kitajskega zmaja, s katerim so odprli nedeljski del Zmajevega festivala na ljubljanskem gradu. Trije nastopajoči so na osrednjem grajskem dvorišču predstavili zgodbo zaspanega zmaja Dragonelije, ki se je končala z lovljenjem njegovega rdečega repa. »Moj je, moj!« se je slišalo navdušeno kričanje malčkov, ki jim je med rajanjem v ritmu bobnov uspelo vsaj za trenutek v dlan ujeti rdečo ruto.
Kitajski, stekleni in naslikani zmaji
Oder so nato zavzeli štirje kitajski zmaji, rdeč, oranžen, rumen in črn, ki so v ritmu glasbe priredili pravi spektakel, obiskovalce pa v koloni popeljali v park pred obzidje. »Vsak turist ve, da je zmaj doma v Ljubljani, iz leta v leto se ga bolj izrablja,« med oblikovanjem unikatnega zmaja iz stekla nad namiznim gorilnikom pripoveduje Matko Izlakar Germ. »Tako kot ta gorilnik tudi zmaj bruha ogenj, paziti je treba le, da si ne opečeš prstov,« se nasmeji, medtem ko se zbrana druščina otrok prereka, katera od steklenih živali je najbolj »kul«. Mnenja so različna, do skupnega sklepa ne pridejo.
Nekaj metrov stran v dolgi vrsti potekajo povsem drugačne razprave – poslikavo kakšnega zmaja si izbrati in na katerem delu telesa. Triletna Stela z medvedkom pod pazduho mirno čaka na sliko prijaznega zelenega zmaja na roki. »Zdaj boš pa največja frajerka v vrtcu,« ji pomežiknem, v odgovor pa se mi le sramežljivo nasmehne. Fant za njo je odločen, da bo do naslednjega stika z vodo njegov obraz krasila pošast. Ni ga strah, saj je star že šest let.
Obrazne poslikave, plesi, rajanje, zmaji in nastopi glasbenih skupin so konec tedna na grajsko vzpetino nad prestolnico privabili še več obiskovalcev kot sicer. »Ta prostor bi morali večkrat tako izkoristiti, sem bi lahko celo preselili Odprto kuhno,« se je med pogovorom ideja utrnila Nataši Malovrh iz gostilne Štorklja, ki je na gradu v sklopu »zmajekuhe« z zmajevimi palačinkami, »hot dragon« s hrenovko in zmajskim čajem skrbela za prazne želodce.
Jazon in argonavti
Ponudbo na gradu so zaokrožili z izdelavo in prodajo umetniških stvaritev, po večini nakita. »Zmaje imam že od nekdaj rada, veliko sem prebrala o njih. Dela se jim krivica, ker se jih predstavlja kot grozne, a takšni so le, če jih razjeziš. Sicer pa so le zaščitniški,« svoje zanimanje in delo predstavi Tanja Nataša Moškrič, ki ustvarja nakit iz kristalov, s katerimi so zmaji prav tako povezani.
Legenda o zmaju kot zaščitniku Ljubljane izhaja iz zgodbe o Jazonu in argonavtih. »V grški mitologiji je bila to skupina junakov, ki je pred trojansko vojno spremljala Jazona na otok, kjer je bila spravljena zlata runa zlatokrilega ovna. Potovali so tudi prek Slovenije, takratne Emone (Ljubljana) in Nauportusa (danes Vrhnika), kjer je Jazon v močvirju premagal pošastnega zmaja. Tako naj bi nastala Ljubljana, to pa naj bi bila tudi ena od razlag o zmaju kot simbolu našega mesta,« nas je poučil Matevž Gortnar, ki je na stojnici ljubljanskega gradu ponujal še nekaj knjižnega gradiva o zmajih. Povsem sveža je Knjižica o zmajih, ki bralca potegne v mistično kraljestvo duhovnih vodnikov in božanskih zaveznikov, ki se domnevno skriva v vsakem od nas, dotik z našim notranjim zmajem pa nas naredi nepremagljive.
