Poznate zgodbo o človeku slonu? Znanstveniki so se več kot stoletje ukvarjali z vprašanjem, kaj je Josephu Merricku, ki je umrl leta 1890, ko je štel komaj 27 let, povzročilo deformacijo obraza, a natančnega vzroka tudi po analizi vzorca DNK njegovih kosti niso odkrili. Stroga viktorijanska družba ga je vse življenje zavračala kot spako in celo pošast, dokler se ni pridružil cirkusu, začel bajno služiti s svojo nenavadno podobo in celo pridobil spoštovanje okolice.
Nenavadno zmeraj privablja množice, kar velja tudi za »osebo«, o kateri bo tokrat govor. Njegovo ime je večini ljubiteljev avtomobilizma popolna neznanka, in če ste prepričani, da je bond bug sorodstveno povezan z britanskim agentom Jamesom Bondom, ste brcnili v temo. Je pa vsaj po nečem podoben človeku slonu – prav tako je nadvse nenavaden.
Zgodba o britancu z dvema sedežema in tremi kolesi se začenja konec 60. let, ko je podjetje Reliant prevzelo podjetje Bond in oblikovalcu Tomu Karenu naročilo, da naj zasnuje nekaj originalnega in tudi ne predragega za proizvodnjo. Odločil se je za zasnovo brez klasičnih vrat, dostop do kabine pa je omogočal prednji del avta, ki se je dvignil visoko v zrak. »Da ima tri kolesa, je prej naključje kot pravilo. V bugu vidimo novo obliko prevoza. Prepričani smo, da bo nagovoril širši krog potencialnih kupcev, kot bi ga v primeru, če bi šlo za klasični avto,« je predstavitev pospremil Ray Wiggins iz podjetja Reliant. Za barvo karoserije so izbrali oranžno, za potrebe promocije podjetja Rothmans, ki je proizvajalo cigarete, pa so izdelali šest belih. Trije se še danes vozijo po cesti. 700-kubični motor je imel moč 29 konjev, kar je bilo dovolj za maksimalnih 122 km/h, to je bilo več od tedaj najvišje dovoljene hitrosti na britanskih cestah, ki je bila 112 km/h. Buga so oglaševali kot vozilo, ki je zabavno za vožnjo, njegova cena 629 funtov pa denarnici kupca ni bila prijazna. Za primerjavo: tedanji mini, tudi zmogljivejši, je stal 620 funtov. Ker je trikolesnik tehnično bolj spominjal na motor kot pa na avto, mu niso dovolili, da bi sodeloval na domačem salonu, njegova ciljna publika pa naj bi bili mladi med 17. in 25. letom starosti, ki so imeli veljavno dovoljenje za vožnjo motocikla.
Bil je komercialno neuspešen
Kako je takšno vozilo sploh lahko zapeljalo na cesto, so se spraševali mnogi, ki so buga prvič videli. Posledica je bil komercialni neuspeh, zato ne čudi, da so jih med letoma 1970 in 1974 izdelali zgolj 2268, pri čemer jih je približno desetina še vedno ohranjenih. Cena je bila odločno previsoka, imel pa je tudi fizične in mehanske omejitve. Zgodbo je na primer desetletja kasneje ponovil tata nano, nizkocenovnež iz Indije, ki naj bi ljudi z mopedov privabil za volanski obroč avtomobila, a so bili pri tem neuspešni. Konec koncev je avtomobilska industrija polna malčkov, ki so naskakovali množice, a so se morali zadovoljiti z nizkimi prodajnimi številkami in smrtjo. »Vedno sem občudoval buga zavoljo njegove ekscentričnosti in zabavne vrednosti. Mladim in starim vselej, ko ga vidijo, izvabi nasmeh na lica, mnogi se sprašujejo, ali je resničen,« je dejal Roy Campbell, eden izmed lastnikov buga.
Zavarovanje vključeno v ceno
»Nekaj novega pod soncem,« je bil reklamni slogan trikolesnika, ki je kot prototip na cesto prvič zapeljal leta 1968. Zanimivo, da je bilo ob začetku prodaje v ceno vključeno tudi zavarovanje, ki je bilo nujno, saj vozilo iz karbona ni bilo ravno sopomenka varnosti. Pa še na trg je prišlo ob nepravem času, ko se je začel zlom britanskega gospodarstva. Vozilu s prostorom za dva potnika in majhnim prtljažnikom pa časi niso bili naklonjeni. Ko so leta 1973 proizvodnjo zmanjšali na vsega 15 bugov na teden, je bil njegov konec samo še vprašanje mesecev. »Bil je zabavno oblikovan, kot neke vrste igrača, njegovi privrženci pa so bili navdušeni. Idejo za takšno vozilo sem dobil že desetletje prej, a sem priložnost za uresničitev dobil šele, ko je Reliant kupil Bonda,« se spominja njegov oblikovalec Tom Karen, ki se je pred leti lotil razvoja podobnega trikolesnika, ki pa naj bi imel prostora za tri potnike. Serijske proizvodnje kot nekakšen konkurent smartu ni dočakal.
A spomin na buga, malčka z dolžino vsega 2,79 metra, še živi. Pred leti so ga za potrebe televizijske serije Wheeler Dealers prenovili in prodali z dobičkom, avto pa je bolj ali manj naslovno vlogo odigral tudi v 118 oglasih, v glasbenem videospotu za pesem Millenium ga je uporabil tudi Robbie Williams. A pravo slavo je požel že leta 1977 med snemanjem prvega filma Vojne zvezd, ko je bil prav bug osnova za prevozno (leteče) sredstvo naslovnega junaka Luka Skywalkerja.
