Znano je, da sta že Marx in Engels visoko cenila Balzacovo literaturo; medtem ko je prvega navduševalo pisateljevo natančno poznavanje finančnega kapitalizma in neutrudno popisovanje pogubne moči denarja nad družbo in posameznikom, se je njegov tovariš v družbeni teoriji leta 1888 proslavil z izjavo, pozneje neštetokrat citirano, da se je o kapitalizmu in 19. stoletju naučil več iz Balzacove Človeške komedije kot pa iz del poklicnih zgodovinarjev, ekonomistov in statistikov. Engelsovo drzno in hkrati veličastno gesto je v naših časih ponovil francoski ekonomist za 21. stoletje Thomas Piketty; v njegovi slavni knjigi Kapital v 21. stoletju dobesedno mrgoli primerov in navedkov iz Balzacovih del (kakor tudi iz romanov Jane Austen), s katerimi ekonomski teoretik po eni strani nagovarja širši krog bralcev in mu na slikovit ter sorazmerno preprost način predstavlja zapletena vprašanja ekonomske znanosti, po drugi strani pa znova »dokazuje« veljavnost stare Aristotelove teze o presežni moči poiesis nad znanstveno deskripcijo sveta.
Balzac seveda ni tekmoval z znanostjo in zgodovino za metafizični prestiž, nasprotno, samega sebe je prej doživljal kot skromnega kronista in evidentičarja socialni...
Ko sem pred skoraj pol stoletja prišel v Ljubljano, da bi študiral gledališče, sem skočil v praznino, v kateri se še vedno nisem dotaknil tal. Vse do...