Andrej Pavlišič, [A] Infoshop:

Metelkova ostaja odprta za vse, njena dvorišča ostajajo prehodna, in se za zdaj uspešno kot ena redkih mestnih institucij še ni podredila kapitalu podrejeni viziji župana Zorana Jankovića. Mnogo prostorov in kolektivov kljub vsemu ostaja samoorganiziranih in široko vpetih v mesto in družbo nasploh. Manjka pripravljenost, da bi Metelkovi lastno občutljivost za širše procese, ki se dogajajo v mestu in v družbi nasploh, prevajali tudi v konsistentno javno in politično delovanje. Tovrsten samoizbrani molk daje prosto pot procesom razkroja vezi tovarištva, vzajemne pomoči in kljubovanja, ki so Metelkovo kot avtonomni kulturni center, ki je v ponos premnogim doma in po svetu, prvotno sploh ustvarile.

Jasna Babić, Gromka in AKC:

Vem, da zveni zlizano, vendar drži, da je Metelkova pomembna, ker še vedno ponuja precej svobode v smislu, da ljudje na tem prostoru niso omejeni z nekimi strogimi pravili. Ponuja možnost, da se preizkušaš v nečem novem, predvsem v smislu organiziranja, nastopanja, izražanja kreativnosti… Na Metelkovi lahko dobiš prve izkušnje, kako delati in organizirati ali pokazati, kar si ustvaril. Vse okoli Metelkove se spreminja, Metelkova pa je konstanta, ki ostaja. Dobro je, da ostaja takšna, kakšna je. Je znak svobode. In ni le prostor za zabavo, kot jo želijo prikazati nekateri, ampak vsak dan ponuja raznolike vsebine. Seveda pa tako Metelkova kot drugi podobni prostori v mestu niso le intelektualni, ampak tudi namenjeni zabavi.

Mojca Pajnik, Mirovni inštitut:

Živa avtonomija Metelkove, družbenokritična politična, socialna in umetniška produkcija, godbe, ki se upirajo standardiziranju tonov, realne utopije solidarnosti in tovarištva – vse to je odraz praks (samo)organiziranja in angažiranja »urbanih javnosti«. Metelkova, redko pribežališče, ko se razkadi smrad po zatohlem konformizmu in naraščajoči nestrpnosti, nas opominja na nujnost alternative. Je dokaz, da se vsega ne da krotiti s paternalističnim državnim ali mestnim upravljanjem in da kapital in plenilske elite še niso podjarmile vsega skupnega. Včasih redna, danes prej občasna obiskovalka AKC in dolgoletna soseda iz stavbe številka 6 obenem slutim, da ne manjka izzivov: kako ohranjati kontrapunkte političnega in se odzivati na »vdore« mainstreama, kako povrniti pretočnost prostorov, kako se zoperstavljati potrošniškemu nihilizmu in preobljudenosti…