Damien Chazelle, ki je zaslovel s filmoma Ritem norosti in Dežela la la, je s Prvim človekom, otvoritvenim filmom letošnjega beneškega filmskega festivala o prvemu človeku na Luni, razočaral. Kljub gneči, ki se je zbrala ob prihodu glavnega igralca Ryana Goslinga, so tehnično dovršeni, vendar zelo konvencionalni hollywoodski pristopi večino obiskovalcev festivala, vajenih vrhunskih avtorskih filmov, pustili hladno.
Skozi ribje oko
K sreči sta mu naslednji dan sledila odlična filma, ki sta pomirila tudi najhujše kritike – četudi sta njuna avtorja vsak s svojim filmom zavila v drugačno smer, kot je morda marsikdo pričakoval. Najljubša (The Favourite) je namreč doslej najverjetneje najbolj konvencionalen film režiserja, ki so ga dolgo prištevali v grški »novi čudni val«, Jorgosa Lantimosa. Po Podočniku, Alpah, Jastogu, Uboju svetega jelena in drugih, včasih naravnost bizarnih filmih je zdaj posnel film o resničnem tesnem prijateljstvu med angleško kraljico Anne in njeno najljubšo dvorjanko, lady Marlborough. Ta naj bi si s svojo brezkompromisno odkritostjo prislužila kraljičino zaupanje in tako postala druga najmočnejša ženska v Angliji, s svojega položaja na dvoru in z delovanjem v ozadju pa naj bi močno vplivala tudi na takratno notranjo in zunanjo politiko, predvsem na nadaljevanje vojne s Francijo. Lady Marlborough igra Rachel Weisz, kraljico, ki se razkrije tudi kot njena ljubimka, pa Olivia Colman, ki se iz vlog dobrodušnih Angležinj v televizijskih serijah, kot je Broadchurch, v Najljubši prelevi v muhasto in predvsem globoko osamljeno monarhinjo. Lady Marlborough namesto nje vodi državo, delno zato, ker je neprestano bolna, delno, ker se v tej vlogi zelo udobno počuti. Tu je še lik njene sestrične, pretkane mladenke Abigail (Emma Stone), ki se izkaže za najhujšo tekmico za kraljičino ljubezen in naklonjenost.
Lantimos svojo kost umsko zgodovinsko dramo iz 18. stoletja na prvi pogled posname precej tradicionalno, vendar kmalu ugotovimo, da se z zgodbo dogaja nekaj nenavadnega: ker so skoraj vsi moški odšli v vojno, so v ospredju le ženske. Te vse pogosteje nosijo moška oblačila, jezdijo konje, streljajo, se pretepajo, odkrito osvajajo moške in druga drugo (vsem trem igralkam takšne vloge pristajajo kot ulite, še posebno Rachel Weisz). Nasprotno se tisti moški, ki na dvoru ostanejo, drzno ličijo, nosijo visoke pete in si nadevajo veličastne lasulje. Filmske podobe so vse bolj ukrivljene, saj Lantimos dogajanje snema skozi ribje oko, podobe sveta kraljičinega dvora pa se izrisujejo v chiaroscuro, so temačne in osvetljene s svečami, pogosto namerno kičaste v svojem razkošju in vizualno prav morbidno dramatične. »Novi čudni val« je, kot kaže, nekje vseeno pogledal na dan.
Prikrita političnost
Če se Lantimos, kot za zdaj kaže, nepreklicno podaja v svet angleško govorečih filmov z anglosaksonskimi filmskimi zvezdniki, potem je Mehičan Alfonso Cuarón podoben projekt začasno opustil in se po kinouspešnicah, kot so bili Gravitacija, Otroci človeštva in celo tretji del Harryja Potterja, vrnil v Mehiko. Roma je črno-bel film, posnet v španskem jeziku in nekaterih narečjih avtohtonih Američanov. Še več, je zelo osebno, biografsko delo, za katero sam pravi, da je najpomembnejši film v njegovi karieri. Cuarón je navdih za zgodbo dobil v svojem odraščanju v Ciudadu de Méxicu v zgodnjih sedemdesetih letih. Skozi film prepleta tako družbeno ozračje kot zgodbo varuške in hišne pomočnice Cleo (Yalitza Aparicio), »mešanke«, ki je zaposlena pri (režiserjevi?) belski družini srednjega razreda.
Roma ni odkrito političen, vendar se v nežni, melanholični pripovedi kljub temu odkrito loti nepravičnosti tistega časa. Moški, s katerim je Cleo zanosila, ji zagrozi, da jo bo pretepel, če bo od njega zahtevala priznanje očetovstva. Četudi je belka, je enako nemočna tudi nadrejena, Sofia (Marina de Tavira), ki ji mož sporoči, da bo ostal z ljubico, da ji za njune štiri otroke ne bo dajal denarja, iz hiše pa odnese pohištvo. Cleo je praktično družinska članica, Sofia in njena mati jo odpeljeta na ginekološki pregled, ji kupujeta zibelko in jo odpeljeta v bolnišnico, ko bi morala roditi, a jo vendarle vselej obravnavata kot otroka, kot človeka, do katerega sta lahko milostni, dokler ta privoljuje v to, da nima lastnega glasu. Za Cleo, ki domnevno brez pomoči delodajalcev vsega skupaj ne bi zmogla, se izkaže, da tudi oni njo krvavo potrebujejo. Z zunanjega zornega kota je težko reči, kje tukaj zavestno stoji Cuarón in koliko sožitje gospodinjske pomočnice z njenimi belimi delodajalci idealizira, četudi samo zato, ker je šlo za avtobiografsko zgodbo. Vseeno najbrž drži, da je film Roma, sploh glede na to, kako nepričakovano drugačen je od drugih, gotovo med pomembnejšimi v njegovi karieri.
