Nevarnost »discipliniranja« sodne oblasti, 2.

V uvodnih mislih potem piše še o nezadovoljstvu z delovanjem sodnikov, ki da je veliko ne le v Sloveniji, ampak tudi v drugih državah. Nikjer pa se avtor sestavka dr. Ribičič niti z eno samo besedo ne dotakne vzrokov, ki so pripeljali do tendenc po ukinitvi trajnega mandata. Prav nihče v Sloveniji in drugod se ne bi spuščal v delovanje sodnih oblasti, če bi vedno delovale po evropskih demokratičnih standardih. Zakaj se torej nekdanji ustavni sodnik niti z eno besedo ne vpraša, zakaj je prišlo do teh zanj neljubih trendov, ki jim sam pravi discipliniranje sodnikov.

Naj se zdaj vrnem še malo v čas demokratizacije Slovenije in prehoda v tržno gospodarstvo. Sprememba je bila očitna. Skupščino je zamenjal parlament in poslanci so se menjavali z rezultati volitev in z njimi tudi vlada. Ta dva stebra sta bila torej na prepihu. Pri tistih, ki naj bi delali red in delili pravico, pa se je stvar malodane ustavila, saj so občutne spremembe doživeli v policiji, kjer so po hitrem postopku upokojili več tisoč policistov. Tudi pravobranilci samoupravljanja so bili deležni kozmetične spremembe v imenu. V tožilstvu in sodstvu pa ni bilo sprememb. Dolgo časa preprosto niso videli gospodarskega kriminala. Niso videli ali niso hoteli videti in če so prišle prijave in ovadbe ali izsledki uradnih državnih revizij, so jih velikokrat preprosto prezrli. Preoblikovanje družbene lastnine v lastnino delničarjev, v privatno lastnino torej, se je spremenilo v rop stoletja, pa to sploh ni bil zadosten razlog za ukrepanje tožilcev in sodnikov.

Preoblikovanje družbene v lastnino delničarjev ni ustavilo ropa, ki se je ob vednosti vseh stebrov nadaljeval do uničenja številnih podjetij, kar bom dokazal na primeru, ko sem se obračal na vse od pravobranilcev, tožilcev, sodnikov do politikov najvišjega ranga. Zaman. Ena najboljših tekstilnih tovarn v srednji Evropi je morala doživeti neslaven konec. Ker sem bil prepričan, da to ni bila edina opcija, sem že 10. decembra 1992 napisal v pisma bralcev Dela sestavek z naslovom Obtožujem! in v nadaljevanju: »stranke slovenske skupščine, ljudi sedanje vlade, člane predsedstva RS, sodstvo, policijo, Gospodarsko zbornico…, ker niso nič naredili zoper divje lastninjenje družbene lastnine! Nasprotno! S svojo pasivnostjo so grabežljivim direktorjem in njihovim pomagačem ustvarili idealno kritje, saj so vse te manipulacije lahko izpeljali javno ter s pritiski in grožnjami proti svojim delavcem, ki so zdaj revnejši kot kdaj prej, jutri pa bodo še na slabšem.«

12. februarja 1998 mi je Delo ta tekst ponovilo z dodatkom: »Vse imenovane strukture slovenske oblasti in predvsem vlade dr. Janeza Drnovška niso niti poskusile razveljaviti zakonodaje nekdanje SFR Jugoslavije (bolj znane pod imenom Markovićeva zakonodaja), ki je omogočala podjetjem tudi organiziranje tako imenovanih bypass podjetij v večinski zasebni lasti in s tem odtujevanje družbene lastnine. Bypass podjetja zato lahko še danes nemoteno poslujejo, vendar zdaj – po preoblikovanju v delniške družbe – na škodo delničarjev in novozaposlenih, pogosto tudi s polnim soglasjem državnih skladov in pidov kot solastnikov delniških družb. Krasti malim delničarjem, zasebnikom in novozaposlenim ni nič drugega kot gospodarski kriminal. Soglasje pidov in skladov lahko navezujemo na odkrito korupcijo, vse to pa kliče k takojšnjim ukrepom.«

Reakcije seveda ni bilo z nobene strani, razen te, da sem si prislužil predčasen odhod skozi zavod za zaposlovanje v pokoj. Ker sem se še naprej boril s političnimi, sodnimi in tožilskimi mlini na veter – torej za tiste, ki so še delali, in za delničarje, je po reviziji nekdanje SDK revizijo opravila še Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je ugotovila velika oškodovanja ter revizijsko poročilo poslala pravni osebi (mojemu podjetju), Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo, družbenemu pravobranilcu, okrožnemu državnemu tožilstvu, ministrstvu RS za notranje zadeve, uradu kriminalistične službe in kajpak meni ter v pravnem pouku zapisala, da pripombe zoper to dopolnilno revizijsko poročilo niso dopustne.

Prav vseeno bi bilo, če bi agencija ta revizijska poročila (datum nastanka 11. 12. 1998) vrgla v Ljubljanico, saj sem po odprtem pismu generalni državni tožilki Zdenki Cerar, objavljenem tudi v časopisu Večer, dobil njen odgovor, da zadeva zahteva prioritetno obravnavo in da jo ima v rokah tožilka Barbara Hrastar - Zobec, v resnici pa je bilo revizijsko poročilo še med prispelo pošto. Kakšna prioriteta, če poročila še odprli niso! Revizijsko poročilo uradne državne institucije si je potem kot vroč kostanj podajalo več kot deset tožilcev, vendar ni bilo nikoli uporabljeno kot podlaga za akcijo tožilcev. Nikoli!

8. aprila 2002 mi je časopis Večer objavil zapis Odprto pismo s podnaslovom »Ali je v nacionalnem interesu, da se kraja družbene lastnine nadaljuje v ropanje zaposlenih in delničarjev« ter se z njim obrnil na tri predsednike: države Milana Kučana, vlade dr. Janeza Drnovška in državnega zbora Boruta Pahorja. Navedel sem ime podjetja in revizijska poročila. Pismo ni bilo samo v časopisu, poslal sem ga seveda vsem trem, reakcije pa spet nobene. V tem času moje nekdanje podjetje še ni bilo potopljeno, a mu je šlo čedalje slabše.

Kako deluje sodstvo, nam pokažejo cvetke, zapisane v sklepu okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je v senatu 8. novembra 2004 zavrnilo zahtevo za preiskavo, ker da preiskovalni sodnik ugotavlja, da nisem oškodovanec, tudi če sem zares delničar podjetja. Jaz sem vseskozi nastopal zgolj v vlogi reševalca pred propadom, ker tožilstvo in sodstvo sama od sebe nista napravila nič od tistega, kar je zahteval revizor agencije. Predsednica senata sodnic je napisala: »Dejstvo, da je Jože Praprotnik delničar, še ne pomeni, da gre za oškodovanca, ki bi lahko prevzel pregon. Kot oškodovanec ne more nastopati kar ovaditelj, četudi je delničar.« Dalje: »… oškodovanec je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena.« »Delničar v smislu Zakona o kazenskem postopku ne more biti oškodovanec, zato tudi ne more nastopati v vlogi subsidiarnega tožilca.«

Tovarna je propadala in nihče naj ne bi bil oškodovan, tudi delničarji ne, čeprav sta dve uradni državni reviziji ugotovili velika oškodovanja. Tudi to ni nič štelo, ne tožilcem, ne preiskovalnemu sodniku in ne senatu sodnic sodišča. Tovarna je propadla, odgovarjal pa ni nihče. Gre za ljubljansko tovarno zaves Velana.

In za konec še to: »V zahtevi za preiskavo je treba navesti tudi opis dejanja, prav tako pa tudi zakonsko označbo kaznivega dejanja…« Pa saj je revizijsko poročilo agencije vsebovalo natančen opis kaznivih dejanj na 34 straneh. In če vidim ob cesti, da možakar pretepa in posiljuje mladoletnico, se ne smem vpletati, ker ne poznam zakonske oznake tega dejanja.

Je torej četrt stoletja tovrstnega izigravanja pravne države s strani tožilstva in sodstva skladno z evropskimi demokratičnimi standardi? To, da so Bavčar, Kordež, Tovšakova… trenutno v zaporu, tudi nič ne pomeni, če jim naša pravna država ni sposobna vzeti niti beliča od nakradenega. Upam, da bo dr. Ciril Ribičič ob opisanem primeru povedal, kako naj v bodoče poteka nadzor nad delovanjem tožilcev in sodnikov. Zavedati pa se moramo, da na svetu ni države ali ekonomije, ki bi brez posledic prenesla dobrih 25 let skoraj nebrzdanega plenjenja.