Ne soproga, ne predsednik države, ne premier – prav nihče ni vedel, da bo 63-letni francoski minister za okolje Nicolas Hulot, med Francozi daleč najbolj priljubljen član vlade, odstopil in da bo to celo sporočil kar med radijskim intervjujem v neposrednem prenosu, pa čeprav je Hulot že več mesecev dajal vedeti, da ne bo mogel več dolgo popuščati drugim ministrom in različnim lobijem proti svojim načelom in idealom. »Nočem si več lagati,« je potem rekel v odločilnem radijskem intervjuju in nato med solzami sporočil, da odstopa s položaja. Poudaril je, da se je v vladi prevečkrat počutil razočaranega in osamljenega.
Jalovi majhni koraki
Gre za izjemno uglednega okoljevarstvenika, ki je najprej zaslovel s svojimi televizijskimi oddajami. Trije prejšnji francoski predsedniki so ga zaman vabili v vlado, a uspelo je šele Emmanuelu Macronu maja lani. Že sama Hulotova prisotnost v vladi naj bi bila jamstvo, da bo tokrat mogoče preiti od besed k okoljskim dejanjem. Toda njegov odhod iz vlade petnajst mesecev pozneje kaže, da je bila to samo pobožna želja. Toliko bolj, ker je Hulot v omenjenem radijskem intervjuju svoj odstop utemeljil z ostro kritiko vlade. Dejal je, da politika majhnih korakov, na katero je bil obsojen, ni na ravni podnebne in okoljevarstvene katastrofe, ki grozi planetu: »Ali smo začeli zmanjševati emisije toplogrednih plinov? Ne! Ali smo začeli zmanjševati uporabo pesticidov? Ne! Ali smo ustavili zmanjševanje biološke raznovrstnosti? Ne!« Obsodil pa je tudi vztrajanje pri jedrskih elektrarnah.
Največja poraza Hulota v kratkem času ministrovanja sta bila, da Franciji do leta 2025 ne bo uspelo zmanjšati deleža jedrskih elektrarn pri proizvodnji elektrike s 75 na 50 odstotkov in da francoska vlada še naprej tolerira pesticid glifosat, ki naj bi povzročal raka.
»Kdo vlada?«
Vlado je zdaj napadel tudi zato, ker jo po njegovem preveč vodijo lobiji, med drugim lobiji jedrske in prehrambne industrije. Neposreden povod za odstop pa je bila prisotnost nepovabljenega lobista na ponedeljkovem srečanju ministra z lovci. Zaradi velike moči različnih lobijev, ki zagovarjajo partikularne interese ozkih skupin in ne občih interesov cele družbe, in zaradi prisotnosti lobistov v sami vladi v vlogi vplivnih svetovalcev je Hulot zdaj vzkliknil: »Gre namreč za demokracijo! Kdo ima oblast? Kdo vlada?« Hulot noče sodelovati pri pretvarjanju, da je vse v redu in da so dovolj lepe besede, medtem ko konkretne odločitve kažejo drugače.
Sploh se je v tem radijskem intervjuju pokazalo, da je prepad med Hulotom in Macronovo vlado nepremostljiv, saj ugledni okoljevarstvenik postavlja pod vprašaj sedanji model gospodarske rasti za vsako ceno in potrošništva, ki se mu zdita nezdružljiva z njegovo vizijo skrbi za okolje, čeprav ni ravno zagovornik gospodarskega nazadovanja. Dejal je tudi, da ni mogoče dati enakega pomena problemu segrevanja ozračja, torej nevarnosti, ki grozi planetu, in nujnosti uravnoteženega proračuna. Gre za to, da Macron, pa tudi večina Fancozov okoljevarstvenih vprašanj ne jemlje dovolj resno, saj v anketah dajejo prednost boju proti terorizmu, brezposelnosti, problemu migracij, vprašanju kupne moči in pokojninske reforme, okolje in segrevanje ozračja pa sta za njih veliko manj pomembni temi. Z velikimi problemi našega planeta pa se po Hulotovih besedah tudi ni mogoče resno spoprijeti, če se vztraja pri gospodarskem modelu, ki je kriv za te probleme.
