Osem let po začetku največje novodobne odisejade Grčije, ko je bila država prisiljena zaprositi za prvi program pomoči, ki sta mu sledila še dva, so se Atene danes vsaj za silo izvile iz prisile evropskih milijard. 280 milijard evrov pozneje se EU ni treba več tresti, kako globoko bo morala za reševanje nemških in francoskih bank ter evra seči v žep. Prav tako se ji ni treba več tresti, koliko odgovornosti za socialno degradacijo ene izmed držav članic bi morali prevzeti predstavniki evroskupine in celoten evropski politični vrh. Od danes je namreč Evropa za državo zadolžena le še kot skrbnik s finančno gorjačo. Grčija pa sme slaviti. Tako je bilo uradno sporočeno iz Bruslja. Če ne s kozarcem uza, ki ga je visoko v znak olajšanja dvignil šef ESM Klaus Regling, pa vsaj z gotovostjo, da bo finančna trojka poslej Ciprasovi vladi in vsem naslednjim za ovratnik dihala »zgolj« z zahtevami po doslednem spoštovanju obljubljenih gospodarskih reform in doseganju proračunskega presežka, ki naj bi polnil rezerve za začetek odplačila dolgov upnikom čez štirinajst let.
Da, Grčija sme slaviti. Vse je odvisno zgolj od zornega kota grške tragedije: ali postavimo na prvo mesto kapital ali človeka. Grčija lahko slavi, da se njen turize...