Sestri, stari 71 in 72 let, sta v tradicionalnih bledo vijoličnih korejskih oblekah nervozni stali pred vhodom in čakali, da zagledata svojo mater. Ko se je 99-letna Han Shin Ja prikazala, pa več minut nobena ni zmogla spregovoriti. Glasno so hlipale, se božale po licih in stiskale roke. »Ko sem med vojno zbežala od doma…« je poskusila mati, pa so jo premagala čustva, da je nedokončan stavek obvisel v zraku. Videle so se prvič po več kot 65 letih.
Takšen je bil eden od številnih podobnih prizorov v turističnem objektu na severnokorejski gori Kumgang, kjer je danes potekalo srečanje sorodnikov iz Severne in Južne Koreje. Vojna na polotoku v letih 1950–1953 je mnoge družine razbila, ene člane na severno, druge na južno stran meje. Videli se niso vse odtlej, ker sta bili državi tehnično v vojni in ker Severna Koreja državljanom ne pusti potovati.
Na junijskem vrhu, ki je odmrznil odnose med državama, sta se voditelja Kim Jong Un in Moon Jae In dogovorila, da bodo po treh letih spet začeli omogočati srečanja sorodnikov. Današnjega se je udeležilo 330 Južnih in 185 Severnih Korejcev iz skupno 89 družin. V četrtek bo še eno srečanje članov 88 družin.
To število je nizko. V Južni Koreji je v evidencah prijavljenih 132.600 ljudi s sorodniki na severu. Od teh jih je 75.000 že umrlo. Od 57.000 še živih jih je 41 odstotkov starih od 80 do 89 let, 21 odstotkov pa 90 let ali več (za Severno Korejo ni podatkov). Južnokorejka Ahn Seung Chun se je za srečanje prijavila, da bi srečala starejšega brata. A je umrl, preden je prišla na vrsto. »Žalostna sem, ker ga ne bom videla, a vesela, ker bom prvič srečala nečaka,« je rekla danes.
Če naj bi čim več ljudem omogočili, da dočakajo snidenje s sorodniki na drugi strani meje, bi morali tempo srečanj bistveno pospešiti. Za to se zavzema južnokorejski predsednik, ki sam prihaja iz takšne ločene družine. »Povečanje obsega in pospešitev teh srečanj je absolutna prednostna naloga med vsemi človekoljubnimi projekti obeh Korej. V resnici časa preprosto ni,« je dejal Moon. Toda Severna Koreja je srečanja, izmenjavo pisem ali pogovore po telefonu doslej zavirala. To je razumela kot enega od pogajalskih adutov do Seula.
Srečanja trajajo enajst ur in so čustveno naporna v še enem pogledu: sorodniki, ki se vidijo prvič po desetletjih, morajo računati, da se obenem vidijo zadnjič. Čakalna vrsta je namreč tako dolga, da praktično nihče ne pride v poštev za ponovno udeležbo.
