Osem let trajajoča boleča izkušnja gorenjskega dekleta, ki jo je mati med letoma 2006 in 2014 »vzgajala« s pomočjo neprimernih metod na osnovi psihičnega in fizičnega nasilja, odpira tudi vprašanja, kako tovrstne metode ustrezno odpravljati in kaznovati.
Kazenski zakonik je jasen. Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja za starše, ki hudo kršijo svoje starševske dolžnosti, predvideva do treh let zapora. Tistim, ki otroke trpinčijo, z njimi surovo ravnajo ali pa jih celo silijo k pretiranemu delu, beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za otrokov razvoj, pa kazenski zakonik grozi z zaporom do petih let.
Toda zaporne kazni za tovrstna kazniva dejanja se izrekajo le redko. Po podatkih statističnega urada so slovenska sodišča v letih 2014, 2015 in 2016 (novejši podatki še niso na voljo) zaradi zanemarjanja otrok in surovega ravnanja v zapor poslala 12 obsojencev – šest obsojenk in šest obsojencev. Na pogojne kazni pa so sodišča v istem obdobju obsodila kar 151 nasilnih staršev in skrbnikov, in sicer 86 moških ter 65 žensk.
Zapor le za najhujše nasilje
Tudi mati gorenjskega dekleta jo je odnesla le s pogojno kaznijo pol leta zapora s preizkusno dobo dveh let, čeprav je nasilje, ki je vsebovalo klofute, brce, vlečenje za lase in celo udarce s kovinsko palico, trajalo dlje časa.
»Menimo, da je v primerih dolgotrajne zlorabe moči nad otrokom prepoved približevanja vsekakor ustrezen ukrep, izrekanje kratkih zapornih kazni pa premil ukrep, ki ni sorazmeren s posledicami, ki jih bo zlorabljen otrok zaradi doživetega nasilja imel vse življenje. Enako velja tudi za pogojne kazni, ki so izrečene za dolgotrajno nasilje,« na splošno ocenjujejo na kranjskem centru za socialno delo (CSD), kjer se s konkretnim primerom sicer niso srečali, saj družina živi zunaj njihove krajevne pristojnosti.
Vseeno pa tako strogi ukrepi, kot sta prepoved približevanja ali zaporna kazen, niso vedno najboljša rešitev: »Pomembno je, da se otrokom zagotovi varnost, zato mora država s svojimi institucijami zagotoviti, da se nasilje preneha. Za to je na voljo več različnih ukrepov. Zaporne kazni niso edini možen ali vedno najbolj učinkovit ukrep,« pravi predsednica Društva za nenasilno komunikacijo (DNK) Katja Zabukovec Kerin. Po njenih izkušnjah starši, ki zanemarjajo svoje otroke, pogosto ne znajo drugače, saj mnogi nimajo ustreznih veščin, tudi sami pa so pogosto odraščali v družinah, kjer so bili žrtve nasilja in zanemarjani. Ob tem seveda ne gre za opravičevanje njihovih kasnejših dejanj do lastnih otrok, temveč za poudarek, da je pri teh problematičnih starših predvsem treba spremeniti njihove načine ravnanja z otroki, in to čim prej. »Če se le da, je treba poskrbeti, da otrok odrašča s starši. Toda če starši ne zmorejo, jim je najprej treba ponujati pomoč in postavljati ukrepe. Treninge starševskih veščin, pomoč na domu in podobno,« razmišlja predsednica DNK.
Šola tri leta gledala otroka v modricah
Toda v praksi je težava že v tem, da se za nesprejemljivo dogajanje v posamezni družini pogosto izve zelo pozno. »Trenutno se med drugim ukvarjamo s primerom, ko je šola tri leta gledala, da otrok k pouku prihaja v modricah, vendar tega ni nihče prijavil,« opozarja Katja Zabukovec Kerin in ob tem poudarja, da institucije, kot so centri za socialno delo in policija, ne morejo ukrepati, če ne vedo, kaj se v posamezni družini dogaja. Zato je nasilje treba prijavljati in se po potrebi tudi izpostaviti, saj mora družba kot celota zavračati nasilje nad otroki.
Po mnenju sekretarke Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije Darje Kuzmanič Korva v Sloveniji prav tako primanjkuje programov, ki bi podpirali starše pri spreminjanju vedenja, da bi spoznali nove načine vzgoje in tudi sami prepoznali, kaj vse je nasilje in kako dolgoročno to nasilje vpliva na otroka. »Upamo, da se bodo ob podpori uveljavljanja novega družinskega zakonika vzpostavili novi programi, s pomočjo katerih se bodo družine učile in spoznale nove načine ravnanja z otrokom. Cilj strokovnih rešitev je vedno ustrezna sprememba delovanja družine, ne pa izločanje otrok, saj tak poseg pomeni hud stres in nestabilnost tudi za otroka, ki seveda potrebuje mirno, zaščitno in spodbujajoče okolje za razvoj,« ocenjuje sekretarka skupnosti CSD, ki ima zanimiv pogled na namen kaznovanja: »Ukrepi kazni, kot jih sama razumem, so namenjeni in učinkoviti takrat, ko se vsi – institucije in posamezniki – zavedamo svoje vloge in je enotno sporočilo tako povzročitelju nasilja kot tudi njegovi okolici, da nasilje, kakršno koli že je, v naši družbi ni sprejemljivo.«
