Letošnja turška ranljivost se je pričela s stopnjevanjem politične negotovosti in sklicem predčasnih parlamentarnih ter predsedniških volitev s strani opozicijske stranke MHP. Glavnino razlogov za turške težave bi sicer lahko pripisali kar njenemu predsedniku Erdoganu, ki se je zaradi nabiranja političnih točk začel vpletati v vodenje centralne banke in ji diktirati poteze, popolnoma skregane z ekonomsko logiko. Erdogan je namreč vztrajal, da visoke obrestne mere povzročajo inflacijo in zahteval, da jih banke znižajo. Njegova politika je v zadnjih letih temeljila na rasti gospodarstva za vsako ceno, kar se je dolgo časa zdelo formula za uspeh. Toda v zasledovanju tega cilja so vse ostalo ignorirali, predvsem pa se niso ozirali na način, kako je bila rast financirana.
Turška kriza se je še dodatno poglobila zaradi zapleta z ameriškim predsednikom Trumpom in napovedjo sankcij zaradi priprtega ameriškega pastorja Andrewa Brunsona, ki je bil obtožen terorizma in vohunjenja. Najprej so ZDA uvedle sankcije proti turškima ministroma za pravosodje in notranje zadeve, ko pogovori s turško delegacijo niso bili uspešni, pa je Trump še podvojil carine na uvoz jekla in aluminija iz Turčije.
Glede na zadnje dogodke ne preseneča, da se turška centralna banka zoper nastali položaj bojuje z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Turški centralni bankirji so namreč že napovedali konkretne ukrepe za krepitev finančne stabilnost in zagotavljanje ustrezne likvidnosti domačim bankam. Finančni sistem bo centralna banka oskrbela s približno 10 milijardami turških lir, 6 milijardami dolarjev in 3 milijardami dolarjev v ekvivalentu zlata, obenem pa je že znižala tudi stopnjo obveznih rezerv. Ti ukrepi so za zdaj samo delni obliž in Turčije ne bodo izvlekli iz krize. V prvi meri bo moral Erdogan, ki so ga ZDA stisnile v kot, popustiti in ponovno vzpostaviti diplomacijo z ZDA. Centralna banka bo morala konkretno zvišati obrestno mero in zajeziti padec lire ter rastočo inflacijo. To bi bil najboljši scenarij, ki bi povrnil zaupanje v turško liro in kapitalski trg, v primeru tega scenarija pa bi lahko pričakovali tudi močan pozitivni odboj tečajev na turškem kapitalskem trgu.
V zadnjih dneh se sicer omenja tudi vzpostavitev kapitalskih nadzorov, kar bi kratkoročno stabiliziralo državo. A to bi bil le kratkoročen ukrep, saj bi po ukinitvi nadzora tuji kapital še hitreje začel odtekati iz države. To bi bilo za Turčijo gotovo slabo, saj tuji kapital za financiranje visokega primanjkljaja na tekočem računu plačilne bilance krvavo potrebuje.
Čeprav je Turčija sorazmerno velika država, je pričakovati zgolj omejen vpliv njenih težav na svetovno gospodarstvo. Največji vpliv turške krize se je odrazil na izgubi vrednosti večine valut trgov v razvoju, predvsem v državah (JAR, Indija, Mehika, Argentina), ki imajo podobne strukturne težave kot Turčija. Na kapitalskih trgih lahko kratkoročno pričakujemo nekoliko večjo nihanje, srednjeročno pa bodo vsi vpleteni verjetno imeli v sebi zadostno mero pragmatičnosti, ki bo pomirila razmere.
