Mi, kar nas je starih in že ponošenih, se še spominjamo okupacije kot nečesa hudega, kot temne lise časa, v katerem nismo razmišljali, kakšni moramo biti, da bomo všeč tudi tistim v prihodnosti. Takrat smo čez dan verjeli in upali, ponoči pa se vsak zase bali, da se na vratih pojavi zlovešči odtis črne roke ali pištola agenta politične policije ali da začno fašisti v zelenih uniformah razbijati s puškinimi kopiti po hišnem vhodu. Seveda so si nekateri drugi raje premeteno rekli, da se bolj splača spati v varni kasarni kot pa štiri leta lačen in premočen gaziti sneg s hriba na hrib ali dostikrat spati v hosti pod smreko – kar naj bi bilo zdaj na koncu, ko se zadeve usklajuje, spet lepo spravljivo izenačeno kot enako domoljubno dejanje. Bo kdo rekel, da gre samo za uravnoteženo interpretacijo in da takrat zle posledice sploh ne bile tako hude, če ne bi nekateri sami rinili v težave. Če tega še ne razumete, vam bodo doktorji znanosti in uredniki RTV to radi dokazali.
A lepo prosim, čemu zdaj vznemirjenje, da to počne skrajna desnica. Seveda počne ona. Pa saj je že dolgo na pohodu in ima v demokraciji pravico, da sega po vsem, kar se da doseči. Morda koga moti olepševalni pridevnik »sredinska«, desnosredinska koalicija, pomembneje je, kaj vse je že v njenih rokah. Dolgoročno premišljeno jo poganja zanesljiva gonilna sila, ki ni nikoli tako utrujena, da bi bila površna ali tako utrujena, da ne bi vedela, kaj hoče. Naposled ima za seboj dvatisočletno tradicijo z dragocenimi izkušnjami, ki jih nima nihče od poplave solatnikov in peteršiljčkov.
Moja generacija je najbrž zadnja, ki je še doživljala vojno in okupacijo v svoji neolepšani, neinterpretirani izvedbi, ko so dejstva še bila boleča, dostikrat tudi kruta in umazana in nepoštena in strahotna, kot so strahotne vse vojne na svetu od pamtiveka naprej… Katera vojna, prava vojna, pa je še bila tako lepa, da bi jo lahko priporočali drugim za zgled? Ima pa naša postarana generacija vendarle vsaj eno lepo lastnost, da si ne prizadeva, da bi v miru še enkrat zmagala… in to 75 let prepozno, s tričetrtstoletno zamudo, ko je že vse mimo, ko so vsi boji že davno končani, ruševine pozidane in tudi vsi mrtvi ne samo pokopani, ampak tudi že spoštljivo pozabljeni. Še živim ostankom te generacije se ni treba na varnem na vse kriplje prizadevati, da bi z zamudo dokazali, kje bi moralo biti njeno mesto. Dovolj je, da smo zmagali tedaj, ko je bil čas za zmagovanje.
Brez slabega občutka si lahko rečemo, da smo se v velikem, zdaj že dodobra pozabljenem svetovnem spopadu dveh civilizacij bojevali na pravi strani, skupaj z državami svobodoljubnega sveta proti trem ponorelim ideologijam, italijanskega fašizma, germanskega nacizma ter japonske militantne obsedenosti z vso njihovo ogromno vojaško in zločinsko uničevalno mašinerijo.
Zato danes ne čutimo nobene potrebe, da bi se s tem kitili. Pa čeprav je takrat šlo tudi za golo preživetje vseh slovanskih narodov, ki so jim v velikem rajhu že pripravljali preselitev za Ural, da napravijo rasno čistim Germanom nujno potreben »Lebensraum«, življenjski prostor za udobno življenje rasno čistih Nadljudi, arijcev, s svojimi sužnji, Podljudmi, pri čemer jim je pridno pomagala, pa čeprav zdaj rečejo, da so na tihem molili k drugemu bogu – saj se ne da verjeti – tudi slovenska nacionalna vojska, prepričana, da zanjo vse te zblojene predpriprave ne veljajo, saj je vendar njen vrhovni general ali inšpektor do zadnjega verjel v čudežno orožje svojega firerja… in mu je torej do zadnje minute ostal zvest, kar je bila naposled lepa čednost v tistih zmedenih časih, ko so vsi drugi brezglavo iskali nove gospodarje.
Ali ne bi bila takšna zvestoba potrebna tudi v teh naših zmedenih časih, ko je spet vse pomešano in se ne ve več, komu predsednik države postavlja spomenik in zakaj ga postavlja. Ali ne bi bilo bolj prijazno, če bi še naprej ostali vsak pri svojem. Pa četudi eni kar odkrito poraženi.
Milan Maver, Ljubljana
