Prva ograda med tistimi, ki so na zahodnem robu ljubljanskega živalskega vrta namenjene pticam, se na prvi pogled zdi prazna. A mimoidoči tam dobi občutek, da ga nekdo vendarle opazuje iz varnega zavetja vej. Ograda je namreč domovanje štirih pegastih sov – parčka in dveh samic –, ki dan najraje preživijo skrite v gnezdilnicah.
»Pegaste sove so nočni lovci. Ponoči dobro vidijo, imajo pa tudi izrazito dober sluh. Levo uho imajo nižje od desnega, tako da z obračanjem glave lahko slišijo vse, kar se dogaja okoli njih. So tudi tihi letalci, zato so za svoj plen neslišne,« nekaj značilnosti pegastih sov našteje njihova oskrbnica v ljubljanskem živalskem vrtu Blanka Dolinar.
Brez prepoznavnega »hu, hu«
Dobremu sluhu je prilagojena celo prepoznavna obrazna maska teh nočnih ptic, saj je oblikovana tako, da zvok doseže ušesa. »Pri nas imajo pegaste sove običajno obrazno masko bele barve, se pa lahko obarvanost perja razlikuje glede na to, kje živijo. Pri nas denimo njihova pegavost spominja na lubje, je pa vzorec običajno tak, da se čim bolj prilagodijo okolju,« še pove Dolinarjeva. Kot zanimivost še navede, da naj bi število peg razkrivalo vitalnost pegaste sove: več ko ima peg, bolj je zdrava.
Posebnost teh plenilcev pa nista le obrazna maska in pegast trup, temveč tudi oglašanje. Čeprav otroci začnejo ob njihovi ogradi oponašati oglašanje sov z značilnim »hu, hu«, se pegaste sove ne oglašajo tako, pove Dolinarjeva. »Ne hukajo, njihovo oglašanje bolj spominja na rezek krik.«
Medtem ko so pegaste sove s svojimi 40 centimetri ena manjših vrst sov, pa pod Rožnikom domujejo tudi precej večje sove, ki so med večjimi tudi v svetovnem merilu. Največje evropske sove, velike uharice, trenutno obiskovalcem sicer niso na ogled, ker čakajo na dokončanje nove velike letalnice v severnem delu vrta. Končana bo predvidoma jeseni. Takrat se bodo vanjo naselile velike uharice Tina, Bor in Ana.
»Imamo samico in dva samčka. Ne vem, ali so oskrbniki na začetku zmotno mislili, da je eden od samčkov samička in ga poimenovali Ana, ali pa je to kakšna druga napaka,« se ob podatkih iz zapiskov o zgodovini velikih uharic v Ljubljani nasmehne njihov oskrbnik Rok Rozman.
Do deset piščancev na dan
Velike uharice lahko zrastejo več kot 60 centimetrov, imajo značilna čopkasta ušesa in nekoliko strašljive živordeče-oranžne oči.
»So zelo plašne živali. V naravi se najraje umaknejo na težko dostopne skalnate grebene ali v neprehoden gozd,« pojasni Rozman. Tri uharice se uspešno skrijejo tudi v ogradi: »Tako se potuhnejo, da niti ne veš, kje so, samo čutiš njihov pogled.« Hranijo jih predvsem z mišmi in enodnevnimi piščanci, za popestritev jedilnika dobijo kdaj tudi podgano. »Pojedo lahko od pet do deset piščancev na dan,« velik apetit velikih uharic izpostavi Rozman.
Na selitev v novo letalnico, kjer v bližini že bivajo losi in severni jeleni, čaka tudi par snežnih sov. Snežka in Snežko, kot so ju poimenovali oskrbniki, zdaj bivata v ogradi ob notranjih prostorih ograde slonice Gange. Oskrbniki so sicer upali, da bo sovic v ogradi letos več, saj si je parček v kotu ograde uredil gnezdo. Snežne sove gnezdijo na tleh, kjer izkopljejo plitko jamico, valiti pa začnejo takoj, ko znese prvo jajce, zato so mladiči v gnezdu različne starosti. Samička je tokrat zvalila pet jajc, a naraščaja kljub temu ni bilo.
»Eno jajce se je skotalilo iz gnezda in razbilo. Žal je bilo to jajce edino oplojeno, preostala niso bila,« pove Rozman.
