Že dvajset let so med prebivalci ljubljanskega živalskega vrta tudi navadni variji. Črno-bele polopice, ki so ena najbolj ogroženih vrst primatov na svetu, domujejo na nedavno prenovljenem osrednjem bajerju. »Dolg smrček in koničasti zobje na primer spominjajo na zveri, medtem ko imajo roke podobne našim, s petimi prsti in kremplji,« njihov oskrbnik v živalskem vrtu Rok Rozman ob tem pojasni, zakaj so navadni variji polopice.
V Ljubljano so takrat eno leto stari variji pripotovali iz berlinskega živalskega vrta. Ob prihodu v Slovenijo je skupinica štela pet članov, v živalskem vrtu pa so bili prepričani, da so v ogrado naselili same brate. Dokler ni eden izmed »samčkov« skotil dveh mladičev. »Takrat smo spoznali zmoto kolegov iz Berlina, ki so med samci spregledali samico, kar se je ob prihodu zgodilo tudi nam, saj jih nismo preverili in smo se zanašali na podatke v dokumentih,« se spominjajo v živalskem vrtu. Zdaj hišico z ogrevanjem za mrzle zimske dni in dva otočka osrednjega bajerja, od koder ti sicer spretni plezalci, a hkrati tudi neplavalci, ne morejo pobegniti, naseljujejo trije bratje: Giri, Didi in Beki.
Sporečejo se le zaradi hrane
»Imajo močan rep in teoretično bi se lahko na vejah obdržali zgolj z njim. V naravi lahko plezajo po zelo tankih vejah, v živalskem vrtu pa so spretni tudi na vrveh,« Rozman ponazori, kako trije navadni variji dobro skrivajo svoja leta. Zdaj dvajsetletne živali so namreč že precej stare, saj je življenjska doba teh prebivalcev Madagaskarja okoli petindvajset let.
Med vsemi predstavniki družine lemurjev se variji največ časa skrivajo visoko v drevesnih krošnjah, najraje na visokih in široko razvejanih drevesih. Na tla najraje pridejo takrat, ko je tam hrana. Trem bratcem pod Rožnikom najbolj tekne sladko sadje, kot sta kivi in grozdje, med priboljške oskrbniki včasih dodajo še kuhana jajca in riž, obroke pa sestavljajo tudi posebni briketi za opice ter listnata in gomoljasta zelenjava. »Dobro se razumejo, nobeden od njih tudi ni preveč dominanten. Sporečejo se le zaradi hrane, zato jo razporedimo na različne konce in tako preprečimo prepir,« v smehu pojasnjuje Rozman in doda, da so lahko tudi precej glasni. »Včasih so tako glasni, da se zdi, da se ves čas prepirajo. A s takšnimi zvoki se sporazumevajo.«
Opraševalci drevesa popotnikov
Giri, Didi in Beki imajo radi tudi nektar, ki ga poližejo. Pri tem gobček potisnejo globoko v cvet, zato jim na nosu in glavi ostaja cvetni prah. Tega prenašajo na druge cvetove in jih tako oprašijo. Ker so dovolj močni in spretni, da lahko razprejo podporne liste drevesa popotnikov, so tudi glavni opraševalci tega simbola Madagaskarja.
Na Madagaskarju med domačini o varijih kroži kar nekaj vraž. Domačini so jim denimo nadeli tudi ime duhci z Madagaskarja, saj so verjeli, da v njih živijo duhovi umrlih prednikov in da je v njih nekaj demonskega. Tudi beseda lemures v latinščini pomeni duhovi umrlih.
