Za zmago na Touru potrebuješ tudi veliko sreče

Za Primoža Rogliča, s četrtim mestom najvišje uvrščenega slovenskega kolesarja na Touru vseh časov, ni počitka. Iz San Sebastiana se je zaradi padca vrnil potolčen, a srečen, ker ga je v središču Ljubljane pozdravila množica navijačev in mu pripravila šampionski špalir. »Počaščen sem. Vsak športnik si želi, da bi bil čim boljši. Veseli me, da sem bil eden od razlogov, da so navijači v velikem številu spremljali Tour,« je dejal Primož Roglič med polurnim srečanjem z novinarji.

Zelo sem vesel. Ko sem prišel domov, so mi povedali, da je bila Slovenija navdušena nad dogajanjem v Franciji. Ne predstavljam si, kaj vse se je dogajalo doma, saj sem bil povsem vpet v dirko. Šele zdaj občutim vso toplino ljudi, za kar se vsem zahvaljujem.

Vedno obstajajo rezerve, a če pogledam realno, smo dosegli maksimum. Sky je bil premočan. Izgubili smo precej časa na nekaterih etapah. Ne razmišljam o tem, kaj bi lahko dosegel z močnejšo ekipo. Treba je pogledati z razdalje, kakšne rezultate je imela naša ekipa v minulih letih na Touru. Očitno smo na pravi poti in delamo prave stvari. Tudi Sky ni čez noč zmagal na Touru. Tudi mi potrebujemo čas in izkušnje. Letos me je malo zmanjkalo v Alpah, kjer se nisem počutil najboljše. Resda si nikdar nisem pridelal velikega zaostanka, se pa vedno znova in znova presenečam, da lahko kolesarim na tako visoki ravni.

Poseben izziv je bil, kako preživeti ravninske etape. To je bilo stresno obdobje. Na klancu ni velike filozofije, vsak gre tako hitro, kolikor gre lahko, zato ni blefiranja. Ravninske etape je treba predvsem preživeti s čim manj poškodbami. Zadnji teden Toura sem dobro deloval in celo zmagal na eni od etap. Še vedno pa si ne predstavljam, da bi napovedal zmago na Touru in jo tudi uresničil. Kolesar potrebuje veliko sreče, da zmaga na največji dirki na svetu.

V čast mi je. Osebno ga ne poznam, a sem seznanjem s tem, kaj je povedal. Vedno je dobro, ko o tebi govorijo sotekmovalci in drugi ljudje iz športa.

Ne občutim velikih sprememb, saj še vedno živim tako kot prej. Sem se pa letos počutil zelo domače na Touru. Z vsemi tekmovalci se normalno pogovarjam, čeprav sem pozno začel tekmovati. Zdaj je malo lažje, ker tudi mene bolje poznajo.

Dobro sem skrbel za prehrano, kar mi je olajšalo delo. Pomembni sta tudi masaža in spanec, ki so ga včasih kratile dopinške kontrole. Vsak se poskuša regenerirati, a sem spoznal, da sem bil res odlično pripravljen. Nikoli nisem podvomil, da mi kakšna etapa ne bi uspela zaradi pomanjkanja moči.

Najprej je treba zaključiti letošnjo sezono, potem bomo razmišljali o prihodnjih izzivih. Težko napovem, na katerih dirkah se bom preizkusil. Bi pa poskusil dirkati tako na Giru kot Touru.

Nič ne vem o tem. To je vprašanje za mojega agenta, zagotovo pa ostajam v sedanji ekipi tudi v prihodnjem letu.

V veliko veselje mi bo tekmovati z rojaki. Innsbruck bo velik izziv. Ne verjamem, da bo znova zmagal Peter Sagan, kar pomeni novo priložnost za vse preostale. Traso sem si že ogledal. Je zelo zahtevna, zato se moram zelo dobro pripraviti.

V kolesarstvu so padci običajen pojav. Še vedno čutim posledice po vsem telesu, saj sem potolčen. Dirkal sem z okoli 60 kilometrov na uro, potem pa naglo zaviral, da bi ublažil padec. Večji problem so predstavljali kolesarji za menoj. Padali so name, tako da sem dobival udarce po hrbtu, glavi...

Če nimaš strahu, je težko zapeljati v ovinek s hitrostjo 100 kilometrov na uro. Gre tudi za spoštovanje proge in tradicije dirke.