Do kako hudih posledic enostranskost pripelje tistim, ki niso doživeli svetovne ali druge vojne, povejo v začetku avgusta objavljeni podatki, kako silno zlorabljamo ljudje, tudi Slovenci, naravo, in še mnogi drugi. Človeštvo se je za trud za neogibno celovitost odločilo na globalni ravni dve leti po izbruhu svetovne gospodarske krize, ki še vedno traja. Leta 2000 se je po Združenih narodih odločilo za družbeno odgovornost, leta 2010 tudi po Mednarodni organizaciji za standarde z ISO 26000. Žal je samo svetovalni, a je pogoj za obstoj sedanje civilizacije človeštva.
Osrednje tri postavke ISO 26000 so: prvič, odgovornost vsakogar za vplive na družbo, drugič, soodvisnost, in tretjič, celovitost pri kateri koli človeški dejavnosti. Uresničevanje teh treh nujnih človeških lastnosti podpira ISO 26000 s sedmimi načeli. To so: pristojnost ali uradna odgovornost, transparentnost, etičnost, spoštovanje do deležnikov (tj. vseh, ne le lastnikov), do vladavine prava, do mednarodnih norm in do človekovih pravic.
Koliko od lastnosti, ki jih človeštvo upravičeno šteje za pogoj za pot iz sedanje krize, tj. namesto vojne, se je dalo razbrati v oddajah Jožeta Možine, zlasti v tisti z Jožetom Dežmanom, pa tudi v odzivih nanjo v Dnevniku, presodite sami. Meni so zelo manjkale. (Mimogrede: o družbeni odgovornosti je literature veliko tudi v slovenščini, Jože Možina je tudi sodeloval pri prevzemu nagrade horus za argentinskega Slovenca z Madagaskarja od IRDO – Inštituta za razvoj družbene odgovornosti.)
Matjaž Mulej st., Maribor
