Letošnje leto je bilo za hmeljarje zahtevno, zaznamovalo ga je zgodnejše cvetenje, ki je vplivalo na rast in razvoj rastlin. »Nadpovprečno visoke temperature v začetku rasti so se odrazile predvsem pri sorti savinjski golding, ki je zato zacvetela zgodaj, že v mesecu maju, posledično pa se rastline niso več razraščale in so v večini hmeljišč ostale smrekaste. Ponekod tudi niso prišle do vrha, storžki so redki. Glede na zgodnje cvetenje so na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (IHPS) že pričeli s spremljanjem parametrov zrelosti in vse kaže, da bo savinjski golding v nekaterih hmeljiščih zrel za obiranje tudi do dva tedna prej kot običajno,« pravi Irena Friškovec, specialistka za hmeljarstvo s celjskega zavoda Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Kot še dodaja, je bilo za ostale sorte vreme v juliju ugodno, saj so rastline bujne, cvetni nastavek pa gost. »Seveda o količini pridelka pri teh sortah še ni mogoče govoriti, saj je vse odvisno od vremenskih pogojev v tem mesecu,« dodaja Friškovčeva.
Vreme kroji količino pridelka
S tem se strinja tudi hmeljar Anton Rančigaj z Gomilskega, aktualni hmeljarski starešina, ki se je rodil na hmeljarski kmetiji, pred dvajsetimi leti pa je uradno prevzel njene vajeti. Dobro se spominja otroških let, ko so hmelj pridelovali še na lesenih hmeljevkah, ga ročno obrali, pri čemer jim je vedno pomagalo od 35 do 40 obiralk, sušili pa so ga še na drva. To je bilo okoli leta 1965, ko so imeli le poldrugi hektar hmeljišč, danes pa hmelj pridelujejo na 20 hektarih.
»Največ površin smo pridobili po stečaju Kombinata, ko smo jih vzeli v najem, stroje in žičnice pa odkupili. Sledila je gradnja nove, sodobne sušilnice in nenehno posodabljanje opreme in hmeljišč. A na koncu je vedno vreme tisto, ki kroji količino pridelka. Imeli smo boljša, pa tudi slabša leta, ko se je hmelj težko prodal. Trenutno so razmere v hmeljarstvu dokaj dobre, lanski pridelek imamo prodan in plačan, prav tako imamo sklenjene pogodbe za letošnji pridelek in za dve ali tri leta vnaprej,« pravi Rančigaj. Prodajne cene pokrivajo tudi proizvodne stroške. Hmelj se ne prodaja na drobno, temveč vselej velikim trgovcem. Največ ga odkupita Hmezad export-import in nemški trgovec, ki ima zastopnika tudi pri nas.
Plastične vrvice so postale velika težava
»Razmere v hmeljarstvu se v primerjavi s preteklimi leti zelo spreminjajo. Danes ni več toliko ročnega dela, po drugi strani pa je veliko več skrbi. Današnji čas terja drugačne poslovne odločitve, drugačna je mehanizacija, pridelava je zahtevnejša, potrebnega je veliko znanja, da se hmelj ustrezno zaščiti pred boleznimi in škodljivci. »Pri tem nam je v veliko pomoč IHPS, kjer imajo izredno dober oddelek za žlahtnjenje novih sort in za varstvo rastlin, dobri pa so tudi ostali oddelki, v katerih spremljajo tehnologijo pridelave. Razvoj gre hitro naprej, proizvajalci ga težko dohajamo, na inštitutu pa vse novitete tudi preizkusijo in jih šele po preizkusu ponudijo nam, hmeljarjem,« pravi naš sogovornik.
Trenutno največ časa namenjajo plastičnim vrvicam na vodilih, ki jih bo treba zamenjati s takimi iz naravnega materiala, da bodo razgradljive. »Hmeljevina z vrvico je postala problematična, saj so količine vse večje. Gre za liste in stebla, ki ostanejo, ko storžke z obiralnim strojem oberemo in gredo v sušilnico. Hmeljevina sicer ni strupena, ima pa svojevrsten vonj. Dejansko je dobro gnojilo, a je nazaj na njive ne moremo voziti ravno zaradi plastične vrvice, zato si prizadevamo zanjo najti ustrezno zamenjavo,« nam pove Rančigaj.
Hmelj bodo obirali mesec dni
Tudi pri Rančigajevih si še vedno pomagajo z uvoženo delovno silo, in sicer iz Romunije. Spomladi, ko je še vedno največ dela z napeljevanjem vrvice, kar ostaja ročno delo in ga ni mogoče mehanizirati, pride k njim približno 10 Romunov, zdaj, ko bo na vrsti obiranje, pa od pet do šest. »Gre za člane iste družine, ki delo in naše navade že dobro poznajo, govorijo slovensko in smo z njimi zelo zadovoljni,« pravi Anton Rančigaj, ki meni, da bodo letos z obiranjem pričeli takoj po velikem šmarnu (15. avgustu), končali pa sredi septembra.
»Letošnje leto je bilo sicer kar zahtevno, saj je bila zima dolga, začetek maja pa izredno topel in so rastline začele hitro odganjati. Zato je bilo precej težav in zgodnje sorte so nam v rasnih fazah prehitro ušle v cvetenje. To pomeni, da zgodnejše sorte, kot so savinjski golding, gold in aurora, najbrž ne bodo dosegle pričakovanih donosov. Poznejšim sortam so bile vremenske razmere v juniju in juliju bolj naklonjene. Zaradi dežja so celo malo zaostajale in bodo lepo dozorele,« pravi naš hmeljar.
Namakanje letos ni bilo potrebno, prav tako niso imeli težav z ušmi ali s pršico, le nekaj plesni se je pojavilo zaradi obilice padavin. Rančigajevi imajo zasejane največ sorte celeia, ki je tudi prodajno najzanimivejša. Sledita ji aurora in savinjski golding, dva hektara pa imajo zasajena z novimi dišavnimi sortami, ki so zanimive zlasti za mikropivovarne, ker imajo neki specifičen okus, ki ga želijo. Približno dva hektarja površin imajo v premeni, kjer raste fižol. Poleg fižola pridelajo še nekaj buč in žita, živine pa nimajo. »No, kakšen pujsek za domače potrebe seveda mora biti pri hiši,« še pravi Rančigaj, ki ima s soprogo Marjano tri sinove, eden od njih pa je že določen za naslednika oziroma prevzemnika kmetije.
