Danes ni žaloval samo Split. Danes je žalovala vsa Hrvaška. Smrt Oliverja Dragojevića, zaradi katere so naši sosedje torek razglasili za dan žalovanja, je Hrvate pahnila v solze od Dalmacije do Zagreba, od Zagorja do Slavonije, njegove pesmi pa so zavzele vse radijske postaje. Na poti od Zagreba do Splita ni minila niti minuta brez Dragojevićevega glasu, poslušalci pa so z radijskimi voditelji delili svoja čustva, medtem ko se je na nacionalnem radiu razjokal celo komentator iz Splita Edo Pezzi, ki je Dragojevića dobro poznal tudi zasebno. V spominu mu je ostal ne samo kot čudovit pevec in podpornik nogometnega kluba Hajduk, ampak predvsem kot izjemen človek, polni neutolažljive žalosti pa so bili tudi vsi drugi. A Oliverjeve pesmi so, kot je dejal eden od poslušalcev, namenjene temu, da se spomniš lepih stvari in da solze žalosti postanejo solze veselja: »To je trenutek, ko lahko jočemo in uživamo.«
Dan v Splitu tako kot hrvaški radii ni minil brez Dragojevićeve glasbe, ki je odmevala v gostilnah in kavarnah, da se v mestu dogaja nekaj posebnega, pa so nakazovali dolga ograja, ki se je vila od cerkve svetega Frane do Luške kapetanije, ter odri in plakat z obrazom Oliverja Dragojevića. Sanja Bakašun s splitske občine, ki je skrbela za to, da je vse potekalo, kot je treba, je priznala, da je za njo dolga noč, saj so na občini morali organizirati ves torkov dan, pri čemer so se zavedali, da bo središče Splita zvečer zaradi slovesa Oliverja Dragojevića pokalo po šivih. In tudi je, saj se je na rivi na koncu zbralo več kot deset tisoč ljudi.
Komemoracija z zlomljenim Gibonnijem
Oliverjev dan se sicer ni začel šele z večerom, ampak v Hrvaškem narodnem gledališču Split, kjer se je ob enajsti uri dopoldne s pesmijo Moj galebe in govorom pesnika Jakše Fiamenga začela komemoracija, ki so se je udeležili ves državni vrh in številni hrvaški glasbeniki. Predsednica države Kolinda Grabar - Kitarović in predsednik vlade Andrej Plenković sta sedela v prvi vrsti s člani Oliverjeve družine, v polnem gledališču pa so se med drugim zbrali tudi Petar Grašo, Severina, Dino Merlin, Stjepan Hauser, Tony Cetinski in Gibonni, ki je v svojem govoru komaj premagoval solze: »Vse smo rekli, nič nismo rekli. Rekel je, da je on na svojem čolnu tako kapitan kot sluga. Jaz vem, da on misli na svoj čoln Marko, a vsi mi, ki smo njegovi prijatelji, vemo, da je to resnica v vseh drugih segmentih življenja, v njegovi glasbi, v tem, kakšen je bil v družbi. Prvi, zase pa vedno zadnji. Sam bi želel reči svojemu kapitanu, da je vse tako, kot mora biti, in da je vse to morje samo zate.« Konec komemoracije je pospremil petminutni aplavz, zbrani v dvorani pa so skupaj zapeli Vjeruj u ljubav.
Solze in petje
Solze in pesmi so se ulile tudi po sedmi uri zvečer, po obredu v cerkvi svetega Frane, kjer so se že uro prej začeli zbirati ljudje. »Vsaka pesem, ki jo je izvedel, je bila nekaj posebnega in nihče je ni izvedel tako kot on. Ne vem, s kom bi ga lahko primerjala, res je bil velik,« je o Oliverju povedala 60-letna Slavica. Dragana, ki je v Split prišla iz Vodic samo zaradi poklona Oliverju, pa je menila, da je to najmanj, kar lahko stori: »Če smo že tu, zakaj ne bi prišli, da se mu poklonimo. On je bil duša. Zelo rada sem ga imela. Vse mesto ga danes posluša, na radiih, v restavracijah, povsod. Bil je poseben človek, ki se nikoli ni nikomur zameril.« Na rivi se niso zbrali samo domačini, ampak so se med tistimi, ki so hoteli videti enega od najbolj čustvenih dogodkov na območju nekdanje Jugoslavije, našli tudi tujci. Na primer Michael iz Amerike, ki je zaradi svoje hrvaške žene dobro vedel, kdo je Dragojević, saj je njegovo glasbo spoznal kmalu po tistem, ko se je preselil iz Amerike v Split leta 2008. »Glasba mi veliko pomeni, Oliver pa je del hrvaške kulture,« je dejal med fotografiranjem pročelja cerkve, ko je točno 15 minut pred sedmo zvečer zazvonilo v zvoniku.
Proti Korčuli ob spremstvu več sto čolnov
Ob sedmi uri zvečer so iz cerkve, pred katero je visela na polovici droga izobešena zastava, prinesli krsto z Oliverjem, ob kateri sta hodila tudi Petar Grašo in Goran Karan, varnostnik iz Gradske sigurnosti Split pa je ugotavljal, da takšnega pogreba na Hrvaškem še ni bilo, in ocenjeval, da je na rivi morda celo do 20.000 ljudi. Oliverjevi oboževalci so dušo Dalmacije na zadnjo pot pospremili s spontanim aplavzom, ki je sledil krsti, s solzami in petjem njegovih pesmi, v rokah pa držali vrtnice, medtem ko so nad njimi letali ptiči, kot da bi se od avtorja pesmi Moj galebe poslavljali tudi sami.
Nič manj kot obala ni bilo polno morje, s katerega so trobili čolni. Ko je Oliver z družino in prijatelji ob Vjeruj u ljubav in drugih večnih pesmih zaplul na svojo zadnjo plovbo proti domači Korčuli, je sidra v Luški kapetaniji, ki je zasijala od bakel in raket, dvignilo tudi več sto čolnov, bark in jadrnic, ki so se pridružili ladjam Luške kapetanije, ministrstva za notranje zadeve in hrvaške vojne mornarice ter po spektaklu na kopnem priredili še spektakel na morju, kakršnega na tem prostoru še nismo videli.
