Pozabili smo, da se je proces transformacije družbene lastnine začel že konec osemdesetih let v nekdanji zvezni državi Jugoslaviji. Ob njenem pretresljivo tragičnem razpadanju smo to okoliščino očitno prezrli. S podporo razvitih zahodnih držav je zadnji predsednik zvezne vlade Ante Marković leta 1989 uveljavil obsežne reforme. Zvezna vlada je z njimi začela uvajati tržno gospodarstvo. Z določanjem naslovnika (nominacijo) družbene lastnine je slednja začela izgubljati svojo anonimnost in zasebna lastnina je dobila polno veljavo. Opisane spremembe sta tedaj prinesla zvezni zakon o podjetjih (1988) ter zvezni zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom (1989). Z uveljavitvijo zakona o podjetjih je prenehal veljati zakon o združenem delu (ZZD), ki je dobri dve desetletji predstavljal temeljni institut sistema družbene lastnine.
Po razpadu zvezne države je nadaljevanje procesa preoblikovanja družbene lastnine prešlo v pristojnost slovenskih oblasti. Oblastne institucije niso imele nobenih formalnih zadržkov glede nadaljevanja procesa odpravljanje družbene lastnine. Toda v prvi plan so bili po osamosvojitvi postavljeni denacionalizacijski postopki, ne pa lastninsko preoblikovanje. Zaradi predvolilnih obljub politikov so denacionalizacijski postopki imeli absolutno prednost.
Tako se je zgodilo, da so bili v samostojni državi zakonski predpisi o lastninskem preoblikovanju družbenega kapitala sprejeti prepozno, šele po dveh letih. Proces odpravljanja družbene lastnine, ki se je začel že v zvezni državi, je kljub pomanjkljivi zakonski ureditvi potekal naprej. Posledice so bile predvidljive. Neodplačna in nesankcionirana privatizacija družbenega premoženja je postala množični družbeni pojav. Revizije lastninskega preoblikovanja, opravljene po letu 1992 v večini takratnih družbenih podjetij, so razkrile dediščino večletnega nemotenega plenjenja družbenega kapitala. Problema ni predstavljala zgolj visoka vrednost oplenjenega družbenega premoženja. Nenadomestljivo škodo je pomenil propad mnogih izropanih in uničenih, pred tranzicijo uspešnih podjetij.
Številne napovedi in obljube politikov o odvzemu (vrnitvi) nezakonito pridobljenega premoženja so pričakovano ostale neuresničene, saj gre tukaj v bistvu za ireverzibilen (nepovraten) družbeni proces. Vse pove podatek, da je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora stopil v veljavo leta 2012, dvajset let po začetku veljavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz zadnje (julij 2018) odločbe Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da zaradi načela retrogradnosti v tranzicijskih postopkih ta zakon sploh ni funkcionalen.
Verjetno ni presenečenje, da se je četrt stoletja po osamosvojitvi v parlamentarnem postopku januarja letos znašla »deklaracija o neobstoju prehoda družbene lastnine v državno«. Vlada je pričakovano njeno besedilo zavrnila kot pravno neutemeljeno. Vendar ne bi smeli prezreti, da je deklaracijo podprlo dobrih 300.000 državljanov, ki menijo, da so bile s transformacijo družbene lastnine kršene njihove z ustavo varovane človekove pravice.
Od formalnega zaključka lastninjenja sta minili dve desetletji, pa vendar javnosti o tem procesu niso na voljo verodostojni podatki. Naj omenim samo zgrešeno javno mnenje, da gre za krajo družbenega premoženja. V resnici gre za prikrito plenjenje premoženja, kar je nekaj povsem drugega. Pooblaščene osebe, najpogosteje menedžerji v okviru svojih pooblastil neovirano, pogosto z navideznimi posli, prestavljajo premoženje z ene na drugo pravno osebo, naj bo doma ali v tujini. Seveda z namenom, da končno neodplačno pristane v privatnem žepu.
Ko se ozremo nazaj v družbena dogajanja po letu 1990, lahko ugotovimo, da si je Slovenija nedvomno zaslužila vstop v druščino neoliberalnih evropskih držav. Zakaj? Ker so naši vrli politiki v procesu tranzicije družbenega premoženja zvesto sledili neoliberalnemu prepričanju, da sta človeška sebičnost in z njo povezan pohlep gensko vrojeni lastnosti, ki človeku omogočata preživetje, ga spodbujata in nagrajujeta.
Janez Krnc, Litija
