S stališča volilca, ki je dal mandat tem skrivnostnim pogajanjem, so zaprta vrata nelogična, nelegitimna in nepotrebna. Ali se skriti pred javnostjo pogovarjajo o zasebnih ali kriminalnih zadevah? Če ne, le zakaj bi skrivali ta pogajanja pred tistimi, ki smo jim dali sploh možnost, da to počenjajo? Če javne osebe govorijo o javnih zadevah, jih imamo pri tem početju pravico poslušati in nadzirati, saj ne morejo sestankovati niti o nelegalnih niti o zasebnih zadevah. Skrivanje vsebine dogovarjanj pomeni, da imajo poleg objavljenih gotovo tudi neobjavljene medsebojne dogovore in zaveze, ki bodisi niso korektni bodisi niso legalni ali legitimni, sicer jih ne bi skrivali. Če nihče nič ne skriva, je še manj logično, da koalicijska pogajanja niso javna, kot je javno delo v parlamentu. Morda bi o tem morali povprašati informacijsko pooblaščenko, ki bi verjetno dala neželen, a logičen odgovor.
Vendar pa smo volilci očitno privolili v vlogo stranskega opazovalca in ne aktivnega sokreatorja odločitev, torej na predstavniško in ne participativno demokracijo – o tipu demokracije nas doslej nihče ni posebej spraševal, tudi javne razprave o tem ni, čeprav gre za najpomembnejše politično vprašanje.
Dokler se nam ne bo zgodil islandski preobrat v razumevanju smisla in prakticiranju politike v neki demokratični družbi, bomo še naprej poslušali predvolilne pravljice in soočenja ter ostajali za zaprtimi vrati, ko bo šlo po volitvah tudi za nespodobna ali neprimerna interesna pogajanja, na koncu javno servirana v embalaži koalicijske pogodbe. Žal je deklarirani znanilec sprememb zamudil priložnost za najbolj bistveno spremembo v politični kulturi, ki bi lahko vodila v prave spremembe tudi v političnem sistemu.
In navsezadnje: mandatar bi z javnimi koalicijskimi poganjanji zelo hitro končal svoje delo in mu ne bi bilo treba privoljevati v skrite zaveze – na tak način bi tudi elegantno eliminiral zahteve ali pričakovanja, ki jih javno nihče ne bi upal podati.
Bojko Jerman, Dolsko
